"Pustita me pri miru" "Ti tudi odjebi ... spizdi". Opazujem tipa,
ki naganja in kurca nekoga, ki ga jaz ne vidim. Kolega zraven mene
opazi, da sem zmeden in mi pojasni, da ima tip namišljene "prijatelje".
In to koliko.... Tisti dan sem spoznal K-ja in vse njegove "prijatelje".
Tip je svoje dni preživel v skoraj vseh ustanovah, kjer te težave
odpravljajo in kasneje zašel na nogometni stadion v Mariboru.
Zdaj
smo na poti iz Belgije. Uro nazaj so nas kamenjali pred stadionom v
Gentu. Kolega ima presekano glavo, drugi imamo srečo in imamo samo malo
finega peska, ki potuje z granitko po zraku v ustih. Ko smo prišli pred
stadion smo bili na parkirišču (makadamskem) sami s svojim nadstropnim
busom (tistim ja) ... po tekmi pa smo tam "našli" 80 busov belgijskih
navijačev....pa je letelo kamenje...en od belgijskih navijačev ja malo
zagorel...policija je ponorela...en sam špas vam rečem.
In že
divjamo po avtocesti proti domu. Čas za analizo preteklih dveh dnevov.
K. mi pove, da se je znebil treh demonov. "Kak pa"? V Amsterdamu ( bili
smo tudi tam, ker je pač blizu Belgije) sem šau na dve kurbi ... dva
sta šla v eno, en v drugo. ???Kaj?! "Ja, preskočla sta" mi reče. "Ok,
kak pa se jih drugače rešiš"? Pove mi da z vodo. Če se kopa v morju
skoraj vsi umrejo, jeba pa je, če padejo na zemljo, tam se namreč
razmnožujejo. In ko jih je več ga poiščejo in here we go again. To
pojasni, zakaj je pri kajenju pljuval v lonček in ne na tla ... čeprav
je na koncu s čikom prežgal dno in skoraj popizdo od straha, da bo slina
prišla v stik z zemljo.
Pol ure kasneje K. spi. Luči ob
avtocesti so ugasnile, kar pomeni, da smo prispeli v Nemčijo. Kolega iz
Leverkusna, ki je deset minut pred nami pokliče in pove, da nas bo
verjetno ustavila policija. Glede na to, da smo bili v Amsterdamu, na
busu rahlo završi in paketki , zavojčki, vrečkice že romajo v najbolj
skrite dele busa. Lučke....policija vstopi na bus...policistka s kolegom
pride v zgornji del in zahteva dokumente...Bus ima vonj po coffe shopu
ugotovi gospa. K. še vedno spi kot zaklan...tudi poza je taka, ko da ma
katano v grlu. Policistka ga zbudi in potem šov. "Fuck the
Police"...dekle v uniformi trzne, naredi križ s prsti in reče
"Buuuuuuuuu" Smeh....pogleda potni list in potem se smeji ona...K. ima
na fotografiji irokezo...ta pravo...ko indijanec...tudi njeni kolegi se
smejijo. Jaz ne vem koga morš poznat na upravni enoti, da gre taka fotka
skozi. Najdejo osem borcev brez dokumentov in jim razložijo, da je
kazen za tako sranje res zverinska. Ne vejo oni kolko so vsi oni paketki
vredni....Kolegu s presekano glavo ponudijo pomoč a kmalu ugotovijo, da
smo ga že sami oskrbeli. Policija se poslovi in dom je spet malo bliže.
Nekaj
mesecev kasneje z B-jem (tistim ja, iz prejšnje zgodbe) sedim na
hofu...."Potrč"....pogledam proti izvoru krika in tam stoji K. "Zdravo,
kak si" vprašam. "Grem na pir z enim frendom".... "OK, se vidima na
fuzbalu" odgovorim...skoraj se že poslovi...potem pa
finale..."Potrč"..."Povej" mu ogovorim. K. se postavi v pozor proti
meni, dvigne desno roko diagonalno v zrak in zakriči "Sieg Heil" in gre.
Psi, mačke, ptiči, sosedi, vse kar je prej "krulilo" iz vseh ekov je
utihnilo. B. se smeji ko hijena...čutim poglede zijal iz balkonov in ko
se ozrem, pogledajo vstran. Kako naj zaj razložim da ni tak, kot je blo
slišat... "Fajn" rečem ... "Kot novi šef šturmer abtajlunga te vabim na
pir" povabim B-ja. Zapustima "gledališče", jaz pa upam na čudež - kolektivni izbris spomina vseh prisotnih.
Ni komentarjev:
Objavite komentar