sreda, 9. december 2015

BIG BROTHER

Smo BMX banda. Res je, da so v voznem parku samo trije bmx-i, osalo pa so poniji, nekakšni mutanti med gorskim in city bajkom, celo tisti z naslonom so v družbi, ki zgledajo kot čoperji. Približuje se poletje in vedno dlje smo lahko zunaj, oziroma "doli" kot se reče to, če si doma v bloku. Iz vhoda pride kolega, ki je starejši od nas. Starejši cca 5-6 let. Če mamo pizdarijo s sosednjo ulico in nam grozi, da jih bomo fasali pokličemo njega. On ima svojo družbo in vsi so neverjetno močni in se ne bojijo nobenga pizduna iz Klinetove ali Prušnikove. Na daleč jim jebejo mater in spet smo gospodarji naselja, spet je kramp iz gradbišča kjer gradijo vrtec naš, kramp zaradi katerega poteka jebena vojna in je sosed skoraj oko zgubo, ker smo se v eni od bitk s fračami streljali.
No, kolega pride "dol" s punco. Bežno nas ošvrkne in nam da vedet, da smo malinovci, ki imamo punce samo na tujih kanalih po polnoči ob sobotah. Ta je prava. In on si jo nekam pelje. Ker pa je ura še za en obhod z bicikli, hitro vse pozabimo in štartamo proti Pekrski gorci. Gruča mini delikventov tako odpedalira v kontrolo ozemlja, ki je izven meja ulice in kjer smo brez zaščite. Pa koga bi se bali v gozdu? Ježa? Tasmanskega vraga? Ko jebe oba.
Pripeljemo izza ovinka in najhitrejši sedi na biciklu kot vkopan. Gleda na travnik v globoko travo. Takoj se spomnim vsebine vseh grozljivk, kjer se en ustavi ob gozdu pol pa vsi najebejo zaradi idiota. "Kaj zijaš majmun, pelji"! "Stari, oni (kolega, ki ga zaradi današnje prepoznavnosti raje ne bom omenil) je tam s tisto pi..., v travi, sigurno bota fukala". Kaj? Vsi otrpnemo. Niti dihanja se ne sliši, samo smeh dekleta. Takoj parkiramo v šumo in se začnemo plazit proti gledališču "sanj". Nobenga ne skrbi za kolesa, itak jih tasmanski vrag čuva. Visoka trava nam daje zavetje a tudi skriva prizore, ki si jih želimo videti. Žgečka me po nosu, kurčevi pajki in ostala golazen mi leze čez roke ko rijem skozi travo. Upam, da nas ne opazi, ker če nas, bomo skupaj s tasmanskim leteli po luftu.
Logično je, da se je en hepan posral in začel laufat proti biciklom, in da je on vse slišal in smo pol vsi laufali. A za delček sekunde smo videli nago babo. No, vsaj zdi se mi tako. Ko smo prišli na hof je mel vsak svoj film že zmontiran. En je videl velike joške...logično da ne malih. Drugi lep trikotnik, tretji črtico, vsi skupaj pa verjetno nič. Ampak ko si tinejdžerski možgani zmontirajo vse te slike, imaš pornič vseh porničev, pa še igralce poznaš. Noro.
In to je to. Mi pizduni iz ulice smo pionirji, ki niso zaščitli licence. Pionirji šova Big Brother.

sreda, 18. november 2015

MRZLI VAMPI IN TOPLO PIVO

Malica. Trenutek v delovnem dnevu, ki se ga sto kilogramsko telo s pomočjo signalov iz komandnega centra, noro veseli. Večna in seveda zabavna dilema pa je, kam oziroma kaj bom "pofrezal". In ko sem tako nekega dne prečesaval teren in mi sendvič s poliko ni pasal, sem se odločil za toplo malico.
Stopim v gostilno. Polna je delavcev v ibercugih, vsi srebajo enolončnice in vsi imajo na mizi pivo. S tem se ne more nič kosat. Nihče te ne ocenjuje in blesavo gleda, vsak je v svojem krožniku. "Marica"! "Daj še malo kruha, pa eno rundo še daj". Marica je kelnarca. V bistvu ona vodi ves ta cirkus, kljub temu da ni lastnica ali šefica lokala. Marica pridrsa do mize, ošvrkne kričača, odloži kruh in rundo.
Opazi, da buljim v meni z malicami. "Kaj boš"?  "Eno coca colo Zero, za hrano pa še ne vem". Saj bi pivo, ampak sem v službi pa služben avto pa to. Oddrsa za šank po pijačo in takrat ga opazim. Palec na njeni nogi namreč. V tistih ortopedskih šteklarih je tak zmučkan v tisto majhno odprtino tam spredaj, da je to noro. Celo telo pritiska na tisti bogi prst tam spodaj. Palec si želi ven iz tistih šuhov, nima več sape, duši se. In danes vem, da če bi ga babi razneslo, bi vsi v gostilni tisti dan umrli. Pozaugalo bi nas, kot pri nevtronski bombi. Očitno smo imeli srečo. "Si se odločil"?  "Ja, kak vlka je pica"?  "Ko ašnpehar, no mogoče malo večja". Za sto kilogramov mora bit to pepelnik, ki ga uporablja Godzila na čik pavzi. Pa ni. Pica je verjetno bolj polpet kot kaj resnega. "Vampe mamo fajne". Vampe? Zdaj pa še mi ananasov kompot ponudi pa bom kozlal po tistem nabreklem palcu. "Ne jem vampov". "Ker še nisi jedo pravih, toti so na tanko narezani in v super okusni omaki, moraš probat". V sekundi se odločim. Saj je samo 4€, pa da vidim to famozno jed. "O.k. pa dajte ene vampe".
Nekaj trenutkov kasneje pa izza ene mize: "Marica, zakaj so vampi spet mrzli in pivo toplo"? Kaj? Kaj je mrzlo porkamadona?
Še nekaj trenutkov kasneje jaz pri šanku: "Premislil sem si, bom ono pico rajši".

sreda, 4. november 2015

ZOMBIE

Lep popoldan. Mlad par se sprehaja po pokopališču. Zaročena sta. Vem. Nakar tipu na pol raztrgan stvor "parkira" svoje zobe v vrat. Tipica histerično kriči in se otepa drugih napadalcev, ki so produkt samega gospodarja teme....preklopim in počakam da scena z dretjem mine. Zdaj je ona že na varnem v eni hiši in film se razvija naprej. Gledam do konca, ker mi je kolega posodil kaseto, ki mu jo moram do jutri vrnit, drugače bo foter spet plačal zamudnino on pa bo dobo dve okrog "kepe". Pozno popoldan je. Poletje je in vsi smo nori na grozljivke.
"Andrej, si dal bicikl v klet?" Kaj, kaki bicikl...ne me jebat zdaj...o p....materna pa ne no. "Andrej?" "Ja mama, bom zrihtal." Bom zrihtal jaz kurac. Po vseh grozljivkah, ki sem jih konzumiral si rajši amputiram nogo s plastičnimi škarjami kot da grem zdaj v klet. Pa kdo bo spizdo Bmx-a, ki zgleda kot da je kurirčkovo pošto fural. Vsi vejo da so vilce napokane in da je bicikl v bistvu smrtna past, če ga ne razumeš kot jaz. Mene ga ni strah furat, ker sma zmenjena, da mi bo dal signal preden bo razpadel in mi s tem prihranil polomljena rebra in predrto pljučno krilo. Zdaj pa ga naj dam v klet. Fajn mu bo zunaj pod zvezdami. Toplo je. Sosed bo mogoče malo pepela na njega stresel ko bo kadil na balkonu, drugače pa mu ne bo panike. Mogoče se bo kdo pelo dva kroga in reskiral urgenco...ko ga jebe, naj se pelje če hoče. Ampak zjutraj bo "mašina" na svojem mestu, na zarjavelem štenderju.
Domofon. "Kdo je"? "Odpri" "Kaj dam še od Andreja bicikl v klet?" Foter je in svoj bicikl bo dal v klet...pa še mojega zraven...rešen sem. Yes.
Rešen? Pa kaj še. Tri dni si nisem upal po bicikl, ker sem vedel, da me za glaži za vlaganje sigurno čaka zombi.
Pa še to. Zdaj stanujem v hiši in nimam kleti.   Nikoli ne veš....