sreda, 27. januar 2016
sreda, 20. januar 2016
"LULČIJA NATEGNI..."
Balkon v tretjem nadstropju. Preveliko
glavo tiščim skozi ograjo, da bi imel čist pogled na gradbišče, ki je
slabih dvesto metrov od mene. Velikansko gradbišče. Nova vas II se širi v
vesolje. Naselje v Mariboru, za katerega je zelo dolgo veljal "obvoz".
Becirk v katerega ne zaviješ niti pomotoma. Skozi naselje pa pospešuješ
in ne zmanjšuješ hitrosti, saj te "blokovski demoni" lahko požrejo, če
se ustaviš ali si prepočasen.
No, trenutek kasneje sem že doli
in z družbo tuhtamo kakšen je rizik, če vstopimo. Kramp smo si
priborili, kolega ma še vedno "šljivo" pod oko od letečega žrebla. Zdaj
rabimo nov "zaklad". "Kišto z orodjem vidim" reče en. "Pizda, pa res"
drugi. "Gremo po njo?" skoraj enoglasno.sreda, 13. januar 2016
sreda, 6. januar 2016
80 km FROM CHERNOBYL
Mariborsko letališče. Takrat se še ni imenovalo po
Ediju. Terminal. Čakamo. Čakamo na avion iz Kijeva. Maribor prvič igra v
Ligi prvakov in z ekipo gremo na gostovanje. Malo nas je, deset. Leto
1999. Potujemo skupaj z igralci in novinarji in priskledniki, ki radi
zastonj jejo in pijejo. Pa pride jeklena ptica. Za trenutek se mi zdi,
da je direkt iz bombardiranja Dresdna in se ji še malo poznajo rane od
protiletalskih topov. Pa kaj za kurca je vse črno okoli motorjev.
Igralce in vse pomembne kurce iz mb-ja bodo s tem peljali? O fak.
Stopim do okna terminala in vidim pilota, ki sestopa po stopnicah
"bombnika". Nekaj skuša dopovedat letališkemu osebju in tipu ki fura
cisterno s kerozinom. "Tip ne bo polno tankal, hoče, da mu nekaj ostane v
žepu". Kdo? Kaj? Pa kaj ste vi fukjeni? "Pol tanka je dovolj pravi". Ok
pol poti bomo jadrali z jebenim Iljušinom in upali, da ne pademo v
božjo mater.
Težavo na srečo hitro odpravijo z darili in
napitnino za prevoznika iz Kijeva. Pa gremo. Stevardesa nam pokaže
zasilne izhode, ki se tudi v primeru strmogljavljenja ne bi odprli, saj
je na vratih za pir flašo debel var. Zakaj? Dresden mogoče? Ne vem.
Razdeli čokoladice, ki so jih verjetno jedli na busu, ko so evakuirali
Propjat, tak da niso tak fejst stare kot avion. Let miren. Na Boryspil
pa pademo. Pilot je namreč pristal tako, kot da bi škatlo čikov zalučal
čez dnevno sobo. Sledi hoja po pisti do terminala, ker za "huligane" ni
placa na busu pravi varnostna služba na letališču...jebem....vse.
Poberejo nam potne liste in mi čakamo, čakamo ko majmuni....mnogo časa
kasneje pa reče: "Ok, go now". ???? Hočemo pokazat nahrbtnike, on pa
samo zamahne z roko in nas nažene iz letališča. Skozi okence na
"šalteru" se nam smeji tovarišica sekretarka, ki je našminkana z živo
rdečo čez pol frisa in že smo na poti v center mesta.
Naročite se na:
Objave (Atom)