sreda, 20. januar 2016

"LULČIJA NATEGNI..."

Balkon v tretjem nadstropju. Preveliko glavo tiščim skozi ograjo, da bi imel čist pogled na gradbišče, ki je slabih dvesto metrov od mene. Velikansko gradbišče. Nova vas II se širi v vesolje. Naselje v Mariboru, za katerega je zelo dolgo veljal "obvoz". Becirk v katerega ne zaviješ niti pomotoma. Skozi naselje pa pospešuješ in ne zmanjšuješ hitrosti, saj te "blokovski demoni" lahko požrejo, če se ustaviš ali si prepočasen.
No, trenutek kasneje sem že doli in z družbo tuhtamo kakšen je rizik, če vstopimo. Kramp smo si priborili, kolega ma še vedno "šljivo" pod oko od letečega žrebla. Zdaj rabimo nov "zaklad". "Kišto z orodjem vidim" reče en. "Pizda, pa res" drugi. "Gremo po njo?" skoraj enoglasno.
Pridrsamo do vhoda v gradbišče. Velikanska vrata nam preprečujejo normalen vstop, poleg tega je nešteto opozoril, da je gibanje po gradbišču smrtno nevarno, da te lahko štrom spajtla in taka buče. Oni za kumarcami v kleti je nevarn, ne pa elektro omarca sredi gradbišča...butli...pojma nimajo. Vedno, ko smo šli v "akcijo" smo meli enga, ki je opazoval dogajanje izven nevarne cone, tako se je lahko začel dret, če se je približala nevarnost. Če se je pohecal, in smo laufali brez veze, je bil tepen. Vrata v gradbišče so narejena, da jih lahko prepleza dvoletni otrok. Ko si pa not je pa kurba, pri prebijanju ven namreč ni pomagal v obliki fosnov in podobnega.
Ker takrat še ni bilo varnostnih služb kot jih poznamo danes, je gradbišče čuval en delavec. Prespat je moral v kontejnerju, ki je smrdel po zoknih, jedel je doručak in bil jezen na vse delovodje, ki so mu zjebali dan. Pol pa pridemo še mi. Vsi smo vedli da je tam. Na obhodu. Vseeno štartamo po prašni poti proti "zakladu". Vhod je vedno dlje...gremo mimo elektro omarce...nobenga ni spajtlalo, sn vedo da samo serejo s temi tablami. Potem pa ples. Možakar pridivja iz napol zgrajenega bloka in nam jebe mater, "Da vam majku...dođi vamo...jebem ti..." Laufamo. Kolega, ki je na garaži izven cone kriči ko majmun...nič ga ne razumem. Tik pred ograjo se obrnem in vidim, da je enga zahaklal. Kaj zdaj"? Ne mormo ga pustit...po njega pa tudi ne grem. "Spusti ga" se deremo. "Svi dođite vamo!" Ja pa kaj še. Od kod mu ta ideja? Iz doručka?
Potem pa zasuk, močan poteg in ujetnik je že v polnem šprintu. Plezamo čez ograjo...srce čutim v ušesih...delavec je razfukan do konca...Kar pa je logično, saj naš tip v "opazovalnici" skače v zrak z roko med nogami in se dere "Lulčija nategni, lulčija nategni!" Še danes noben ne ve od kod mu ta "refren", blo pa je smešno za poscat...ko smo bli vsi čez ograjo.
Ko sem se zvečer ( ko ulične luči gorijo že kako uro) v kopalnici slekel, sem imel v zoknih, žepih, gatah pol kubika peska. Kišta pa je ostala tam...ampak jutri je nov dan in nov paznik in nova priložnost.
Refren pa  bo ostal "Lulčija nategni, lulčija nategni"

sreda, 6. januar 2016

80 km FROM CHERNOBYL

Mariborsko letališče. Takrat se še ni imenovalo po Ediju. Terminal. Čakamo. Čakamo na avion iz Kijeva. Maribor prvič igra v Ligi prvakov in z ekipo gremo na gostovanje. Malo nas je, deset. Leto 1999. Potujemo skupaj z igralci in novinarji in priskledniki, ki radi zastonj jejo in pijejo. Pa pride jeklena ptica. Za trenutek se mi zdi, da je direkt iz bombardiranja Dresdna in se ji še malo poznajo rane od protiletalskih topov. Pa kaj za kurca je vse črno okoli motorjev. Igralce in  vse pomembne kurce iz mb-ja bodo s tem peljali? O fak. Stopim do okna terminala in vidim pilota, ki sestopa po stopnicah "bombnika". Nekaj skuša dopovedat letališkemu osebju in tipu ki fura cisterno s kerozinom. "Tip ne bo polno tankal, hoče, da mu nekaj ostane v žepu". Kdo? Kaj? Pa kaj ste vi fukjeni? "Pol tanka je dovolj pravi". Ok pol poti bomo jadrali z jebenim Iljušinom in upali, da ne pademo v božjo mater.
Težavo na srečo hitro odpravijo z darili in napitnino za prevoznika iz Kijeva. Pa gremo. Stevardesa nam pokaže zasilne izhode, ki se tudi v primeru strmogljavljenja ne bi odprli, saj je na vratih za pir flašo debel var. Zakaj? Dresden mogoče? Ne vem. Razdeli čokoladice, ki so jih verjetno jedli na busu, ko so evakuirali Propjat, tak da niso tak fejst stare kot avion. Let miren. Na Boryspil pa pademo. Pilot je namreč pristal tako, kot da bi škatlo čikov zalučal čez dnevno sobo. Sledi hoja po pisti do terminala, ker za "huligane" ni placa na busu pravi varnostna služba na letališču...jebem....vse. Poberejo nam potne liste in mi čakamo, čakamo ko majmuni....mnogo časa kasneje pa reče: "Ok, go now". ???? Hočemo pokazat nahrbtnike, on pa samo zamahne z roko in nas nažene iz letališča. Skozi okence na "šalteru" se nam smeji tovarišica sekretarka, ki je našminkana z živo rdečo čez pol frisa in že smo na poti v center mesta.
Hodimo po mestu. Lačni smo. Srečamo navijače Dinama iz Kijeva. Nobenih pizdarij. Zdaj imamo vodiče. Zavijem v prostor kjer ljudje jedo. Ne opazim, da je ekipa ostala zunaj. V prosoru nastane tišina in vsi me čudno gledajo. "Kaj za ku... je....?! Vidim cepce, ki se mi zunaj smejijo. Potem vidim, da ljudje malcajo brez da bi plačali. O p....m.....materno. Oleg mi pove, da je to bilo res smešno in da zdaj časti vodko. Kupimo liter vodke v trafiki. Dve grivnji stane. Takrat 80 tolarjev. Peper vodka ( v njej je namreč zmlet poper). Pijemo. Kupimo še eno. Gostilna. Oštir časti rundo in zraven grama (1dcl) vodke dobiš kislo kumarco....da te ne peče ko spiješ. Ne čutim rok. Tudi noge so bolj v pizdi. Gremo v hotel. Bratislava se imenuje in ima ziljardo nadstropij. Mi smo v devetem štoku. Stopim v sobo in del ekipe je že v elementu. So šli prej iz mesta. Njih ne jebejo roke ali noge, so pa jim odpovedali možgani. Odločili so se namreč inventar preseliti na dvorišče hotela...po bližnjici..................razbijanje po vratih..............otvarajte Kyivska policija.........tema..............
Zjutraj grem mimo receptorke, ki jih imajo tukaj in kot sem kasneje ugotovil tudi v Rusiji, v vsakem nadstropju. Če kaj rabiš al pa morš kaj vprašat, al pa ti je dolgcajt pa se meniš z njo. No, grem mimo in zraven njene mize so kosovni odpadki. Fotel, miza , več stolov... Pokaže na kup in reče: "To nje dobro". Pokažem, da imam dve glavi in me sili na bruhanje in grem....
Vse to dragi moji in še več, mnogo več se je zgodilo le 80 kilometrov od Černobila.