OF

"THEATRE"

"Pustita me pri miru" "Ti tudi odjebi ... spizdi". Opazujem tipa, ki naganja in kurca nekoga, ki ga jaz ne vidim. Kolega zraven mene opazi, da sem zmeden in mi pojasni, da ima tip namišljene "prijatelje". In to koliko.... Tisti dan sem spoznal K-ja in vse njegove "prijatelje". Tip je svoje dni preživel v skoraj vseh ustanovah, kjer te težave odpravljajo in kasneje zašel na nogometni stadion v Mariboru.

Zdaj smo na poti iz Belgije. Uro nazaj so nas kamenjali pred stadionom v Gentu. Kolega ima presekano glavo, drugi imamo srečo in imamo samo malo finega peska, ki potuje z granitko po zraku v ustih. Ko smo prišli pred stadion smo bili na parkirišču (makadamskem) sami s svojim nadstropnim busom (tistim ja) ... po tekmi pa smo tam "našli" 80 busov belgijskih navijačev....pa je letelo kamenje...en od belgijskih navijačev ja malo zagorel...policija je ponorela...en sam špas vam rečem.

In že divjamo po avtocesti proti domu. Čas za analizo preteklih dveh dnevov. K. mi pove, da se je znebil treh demonov. "Kak pa"? V Amsterdamu ( bili smo tudi tam, ker je pač  blizu Belgije) sem šau na dve kurbi ... dva sta šla v eno, en v drugo. ???Kaj?! "Ja, preskočla sta" mi reče. "Ok, kak pa se jih drugače rešiš"? Pove mi da z vodo. Če se kopa v morju skoraj vsi umrejo, jeba pa je, če padejo na zemljo, tam se namreč razmnožujejo. In ko jih je več ga poiščejo in here we go again. To pojasni, zakaj je pri kajenju pljuval v lonček in ne na tla ... čeprav je na koncu s čikom prežgal dno in skoraj popizdo od straha, da bo slina prišla v stik z zemljo.

Pol ure kasneje K. spi. Luči ob avtocesti so ugasnile, kar pomeni, da smo prispeli v Nemčijo. Kolega iz Leverkusna, ki je deset minut pred nami pokliče in pove, da nas bo verjetno ustavila policija. Glede na to, da smo bili v Amsterdamu, na busu rahlo završi in paketki , zavojčki, vrečkice že romajo v najbolj skrite dele busa. Lučke....policija vstopi na bus...policistka s kolegom pride v zgornji del in zahteva dokumente...Bus ima vonj po coffe shopu ugotovi gospa. K. še vedno spi kot zaklan...tudi poza je taka, ko da ma katano v grlu. Policistka ga zbudi in potem šov. "Fuck the Police"...dekle v uniformi trzne, naredi križ s prsti in reče "Buuuuuuuuu" Smeh....pogleda potni list in potem se smeji ona...K. ima na fotografiji irokezo...ta pravo...ko indijanec...tudi njeni kolegi se smejijo. Jaz ne vem koga morš poznat na upravni enoti, da gre taka fotka skozi. Najdejo osem borcev brez dokumentov in jim razložijo, da je kazen za tako sranje res zverinska. Ne vejo oni kolko so vsi oni paketki vredni....Kolegu s presekano glavo ponudijo pomoč a kmalu ugotovijo, da smo ga že sami oskrbeli. Policija se poslovi in dom je spet malo bliže.

Nekaj mesecev kasneje z B-jem (tistim ja, iz prejšnje zgodbe) sedim na hofu...."Potrč"....pogledam proti izvoru krika in tam stoji K. "Zdravo, kak si" vprašam. "Grem na pir z enim frendom".... "OK, se vidima na fuzbalu" odgovorim...skoraj se že poslovi...potem pa finale..."Potrč"..."Povej" mu ogovorim. K. se postavi v pozor proti meni, dvigne desno roko diagonalno v zrak in zakriči "Sieg Heil" in gre. Psi, mačke, ptiči, sosedi, vse kar je prej "krulilo" iz vseh ekov je utihnilo. B. se smeji ko hijena...čutim poglede zijal iz balkonov in ko se ozrem, pogledajo vstran. Kako naj zaj razložim da ni tak, kot je blo slišat... "Fajn" rečem ... "Kot novi šef šturmer abtajlunga te vabim na pir" povabim B-ja. Zapustima "gledališče", jaz pa upam na čudež - kolektivni izbris spomina vseh prisotnih.

VULTURES III

DEADLY BEAM

Nekdo me močno stresa. Odprem oči in kolega z zmučkanim obrazom mi reče "Stari taksi nas že čaka". O pizda, kolko je ura? Mudi se nam na letališče in srečo mamo da smo v Črni gori. Vsem se malo jebe za vse skupaj in Tivat menda ni daleč ... Vrti se mi ko helikopterju, saj na predvečer odhoda mora človek vse spit kar se mu ponudi in tudi tisto kar se mu ne. No, še lepo "načohani" se vsak v svojih japonkah spotikamo proti taksiju. Taksist je vidno šokiran, ko vidi štiri delikvente, ki so podobni čebelarskim pripravnikom kako se bašemo v njegov avto in ga obenem priganjamo naj že enkrat pelje, ker bomo zamudili avion ...v pič...materno .

Ja, en teden smo bili v Budvi, teden dni prej pa pri bratrancu od kolega v Vojvodini. Zdaj gremo nazaj v Beograd in pol fešta pri bratrancu doma in pol res domov.

Pravi cajt pridrsamo na letališče ...šofer je vesel, da se nas je znebil ...taksi mu namreč tako smrdi po alkoholu, da je ded komaj preživel vožnjo. Pa zmečemo prtljago na trak in pičimo skozi kontrolo in že smo na poti proti avionu ... peš seveda...ampak jaz tak po vseh jebenih aeroportih peš hodim po pistah, tak da mi ni hudo. Vprašam kolega kako mu je, ko se bo zdaj drugič peljal z avionom. "Hvala bogu, da sn spet nažgan" zamrmra in kolcne. Pred tednom dni, ko smo bili na poti v Budvo smo bili namreč na predvečer odhoda tudi "ranjeni" in krstno vožnjo je preživel brez večjih težav... no ono malo vrečko je imel pripravljeno, če bi slučajno bruhnil...

Sedimo v avionu in čakamo na vzlet....stevardesa pove, da je na pisti ostala torba modre barve...adidas...in da ne gremo dokler se ne javi lastnik. Osebje namreč ni prepričano ali je torba bila na traktorju s prtljago ali jo je Osama tam pusto. Vsi tiho. Po tiho tudi jebemo mater majmunu, ki ne ve kako torbo ma. Zdaj zraven stevardese stoji že vidno živčen kopilot in grozi, da bojo jebeno boršo uničli in razstrelili, če se cepec ne javi ...potem pa rečem kolegu na desni "kaj če je torba od njega" in pokažem na kolega na levi. B-ju (to bo njegovo ime) se namreč včasih dogaja samo slabo, samo sranje ...res neverjetno.Nato pa ... B trzne in reče "jaz mam tako torbo pizda vam materna".... cel avion ploska in ga pošilja v kurac...kopilot bi ga najraje fuknil po štengah in ga pustil s torbo vred na pisti...stevardesa se kislo smeji. Smejim se tako, da moram takoj dva nalgesina stisnit, ker mi je skoraj glavo razneslo od sile. Spet on, pomislim. Res ma peh ta ded. Naj dam samo en primer za bolj jasno sliko. Zima je in vsi zdirjamo na garažo, ki je par metrov od naselja kjer živimo. Vsi delamo kepe in jih mečemo v tovornjake, ki vozijo mimo...(brez obsojanja prosim)....B noče delat kep ker ga zebe v roke...končno ga premami, da bi tudi on eno vrgel in zabaše sneg za kepo...in točno tam je bilo pod snegom steklo, da si je možakar skoraj dlan odsekal... plato za najmanj sto avtomobilov, vsi smo naredili že desetine kep in on najde kvadratni centimeter s steklom...me razumete.

Vedno smo govorili, da smo ob B-ju na varnem, ker se itak vso sranje na njega zalima. Oziroma, kot je znal rečt en kolega "če bi mu dal žakl s sto p..kami bi on verjetno k..ca ven potegnil"...morda bi ga res.

                        Pristanemo z rahlo akrobacijo pilota, saj je v Beogradu ogabna megla. Pričaka nas "brat" M. Pove nam, da zamujamo in zares slabo zgledamo. Nadaljujemo pot proti Zrenjaninu in to je to ... ja pa kaj še.

B si prižge čik. Kadi. Sedi ob oknu zadaj levo. Okna odprta, spredaj na ful, zadaj čist malo da nas ne odpihne. Pokadi do konca in pri sprednjem oknu frcne čik ven ... a goreča prasica prileti pri zadnjem oknu pri najmanjši odprtini nazaj v avto. Dedu za vrat, da mu naredi lukno v majco in mehur na vratu ...spet huronski smeh ... zdaj se smeji tudi on.

Še dobro, da smo imeli fajn mažo na morju, ker bi nam kolega sigurno kaki smrtnonosni žarek prepikno.