sreda, 7. december 2016

1976

1976. 8.15. Zdravnik rahlo odskoči, babica trzne ...jaz prihajam na svet. Glava. Največja v jugovzhodni Evropi. Kričim ko pavijan ...tudi vi bi, če bi bili obrnjeni z glavo navzdol meter pa pol nad podom in bi merili debelega pol metra. Vse sn si zapomno ...vse. Babica in zdravnik, ki sta buljila v mojo glavo sta zdaj že v večnih loviščih, ampak se srečamo enkrat ...pa bomo pol vidli kdo bo kam obrnjen pi... materno.
V tem letu ugleda luč sveta tudi slavni nogometaš Ronaldo ...ne Cristiano. Umre Agatha Cristie. Gvatemalo spajtla potres apokaliptičnih razsežnosti. Steve in Steve ustanovita Apple. Viking 1 pristane na Marsu, CN Tower (Toronto) je največja stolpnica tistega časa ...pa Ville Valo se tudi rodi ...Kaj kdo je to?! Finski pevec ...dddddddd.
Ja, pol se preselimo na Tezno(predel Maribora). Pa živimo v eni hiši ...nimamo psa. Mamo pa soseda, ki je vrabce. Kar se mene tiče ...dober tek. Pa soseda, ki me vedno straši da me bo pofural, če se bom igral na cesti. Pa mam pun kurac groženj in grem, ko deda ni doma na njegovo teraso in mu zmečem tri palete ciglov ...onih rdečih pred garažo ....zdaj pa me pofuraj debil zapiti ....hepan. Ker pa nimam dovolj, naserjem še dva malinovca iz ulice, da vržemo vsak svoj kamen v šipo po izbiri ...cel dan sem se skrival med fižolovkami na vrtu ...šli smo čez rob ...fejst. Nikoli več mi ni rekel, da me bo pofural. Na koncu ulice so živeli Cigani ...nikoli niso bili glavni ...nikoli. Živ kurac se jih ni bal ...ne vem kako je kasneje prišlo do preobrata v tem razmerju.
Zraven Time(veleblagovnica Tima) je bil frizer. Če sem se česa bal, je bil to frizer. "Cuuuuuukaaaaaaaa!!!!!!" sem se drl na stolu. Laufam na polno, a proti fotru nimam šans. Zbežal sem iz frizeraja. Starši mi kupijo opico Vilija in plastičnega viličarja enormne velikosti. Vrnem se na stol ...kričim naslednjih 15 minut. Do petega leta starosti se ne strižem. Sem blond in par starih bab na busu pripomni "Ta punčka pa res veliko govori". "Ve pa mate duh po zemlji in cipresah vešče nagravžne", bi najraje rekel. Povem samo, da sem Andrej in fant. Potem slišim še nekaj o Beatlih in frizuri ...vse sem si zapomnil ...bomo že še poračunali.
Preselimo se na Tabor (MB). Hodim v malo šolo in dobim pljučnico. Pijem ogaben sirup in krem-roza-drap-drek barva mi še danes ne sede.
Preselimo se v Novo vas II (MB) v naselje, ki me je vzgojilo in definiralo. Nikoli ne bi hotel preživeti otroštva kje drugje. Samo mi in stripovski junaki smo imeli privilegij tako odraščati. Hodim v šolo. Fajn je. 85 metrov mam do učilnice. Sošolec spije kozarec ruma in skoči skozi okno v prvem nadstropju. Nič mu ni. Vrne se k pouku.
Smučamo na hribu pred blokom. Ko se naveličamo, hrib polijemo z vodo in naredimo drsališče. Deset minut kasneje imam buško ...na že tako veliki glavi ...pizda. Ko je res mrzlo, v mladinski sobi v kleti igramo ping-pong. Vsi. Mi šmrklovje, fotri, mame, dedki ...laufarco tolčemo ko norci in testiramo gumo na loparjih na svojih glavah. Če se lahko z loparjem skalpiraš pol bo guma ok in boš lahko izpod mize serviral ...ko kitajc. Vsi imamo enake teniske. Zbiramo sličice Tarzan in beremo stripe. Zagor, Mister No, komandant Mark ...Alan Ford ....
Obdobje pubertete ...del možganov se izklopi. Nič se ne spomnim. No, včasih kakšno zgodbo. Drugače pa tema. Jebeni srednji vek v moji glavi, ki se še vedno ni pomanjšala.
Konec temnega veka ...ja pa kaj še. Križarskih pohodov je res konec a tema čaka ...

sreda, 23. november 2016

TOP GEAR

"Zdravo, jaz sem Vinko in bom vaš šofer v Prago ...po poti bomo pobrali še enega kolega, s katerim se boma potem menjavala za volanom." "Zdravo Vinko!" malo zaspano odgovorijo potniki. Z ženo grema na izlet v Prago. Sedima čist spredaj, tak da je vse pod kontrolo ...in da ženi ne bo slabo, ko bo prvi butl začel sendvič s pariško mlatit.
Po nekaj kilometrih vstopi še par potnikov in med njimi možakar v kar ornk letih ...razmišljam kako bo vzdržal dirjanje po praških ulicah ...nakar: "Zdravo, jaz sem Izidor in sem vaš drugi šofer!" Z ženo se spogledama in takoj vema, da je nova avantura pred vrati. Šofer Vinko je star 65 let, Izidor 73.
Zaspim. Močno zaviranje ...odprem oči ...dani se. Ne vem kje smo, se pa šoferja prepirata o nekem počivališču in kje je boljša kava.  Češka. V nekem mestu stojimo na semaforju in bus počasi leze nazaj ...tip v osebnem vozilu zadaj trobi ko nor ..."Pa kaj je totemu Čehu?" "Kaj te trobi?" prijavi Vinko in še pravi čas stopi na bremzo. Bus crkne. Vinko štarta ...poskusi speljat ...po menjalniku rošta in poka ko kurba. "Daj v šesto!" se dere Izidor. "Al pa v tretjo!" Jočem ...od smeha. Vodička ne ve kaj naj reče potnikom, zato raje nepremično sedi zraven šoferja ...Zdaj vsi trobijo.  Vinko uspe bus premaknit na bližnje parkirišče. Bus ima vrata tudi na šoferski strani in Vinko izstopi ...vrata se nevarno zazibljejo in Vinko si premisli. Zdaj jebenih vrat ne more več zapret in poka z njimi ko zmešan. Zdaj žena joče od smeha.
Pridrvimo do Čeških Budjejovic in mojster fuli parkirišče. Pelje naprej in ko ugotovi, da morda ne bo možnosti normalnega obračanja se odloči za filmski manever. Bus ustavi na sredi ceste in gremo v polkrog. Petnajst minut je promet popolnoma ohromljen in dve bližnji drevesi sta ob krošnjo ...frdamane veje kar dežujejo mimo oken busa.
Izidor vozi. "Čez 1000 metrov zavijte desno." "Ali se držite desno?" opozarja teta iz navigacije. Pogledam Vinkota, ki sedi za njim in mu namignem da bomo mogli zavit. Tip ugotovi, da Izidor ne bo pravilno zavil in ga strese za ramo: "Tu idi desno!" "Desno!" Izidor zaradi prepiha pri zjebanih vratih ne sliši kaj mu Vinko govori. Možakar se obrne: "Kaj praviš?" Avtobus pa naravnost ...prisegel bi, da smo malo skočli ...Vinko izbulji oči, Izidor še vedno gleda nazaj, moja žena ni verna ampak moli, jaz sem navdušen. Pa kaki adrenalin park ...Izidorja za šoferja pa si takoj na meji infarkta. To je Top Gear v živo! Obrnemo na hofu neke stanovanjske hiše, lastnik nas nemo opazuje ...nič mu ni jasno.
Šoferja se zamenjata. Izidor zaspi takoj, ko se prestavi na svoj sedež ..."Misliš, da je umrl?" me vpraša žena. Prsni koš se premika ...ne še. Navigacija kaže cilj čez 500 metrov na levi. Šofer upočasni in gleda na zemljevid Prage ...pa navigacijo poslušaj trotl zmešani ...vodička mu pokaže na navigacijo: "Čez 5000 metrov bomo tam" ampak Vinko se ne pusti jebat "Tote navigacije niso ziher, bom vprašal totega pubeca tu." Tipac ga debelo pogleda in mu pokaže na parkirišče in velikanski svetlobni napis, ki se je videl že dva kilometra prej. "Prav smo." zadovoljno reče. Izidor se vrne iz dežele senc.
Praga. Stik s skupino izgubima po desetih minutah, ko se odločima da boma popila pivo v nekem zajebano lepem hotelu. Zdaj sem drugič v Pragi in ženo potolažim, da ji bom vse razkazal. Po celodnevnem sprehodu čakama na bus. Logično da vidima šoferja kako drvita čez mesto ...mimo naju ...skupina se je dobila nekje drugje in midva odpadnika tega nisma vedela. S taksijem pridema pred njimi v hotel. Vodička kasneje razlaga kako so bili v skrbeh in da je vesela da sma se tako znašla in ...
Čas za odhod proti domu in obisk še nekaterih mest. Po 300 metrih Vinko zapelje v slepo ulico. Naklon ceste je 18%. Prokleto rajnglo skoraj prefukne na nos. Neki komunalec maha, da v tej ulici ne moreš obrnit busa. Pol ure gre v pizdo ker "tote navigacije niso ziher" jebemumater.
Brno. Vse ok. Šoferja mirna. Poskušata popravit vrata ...zalepita jih s širokim salotejpom in povežeta z raztrgano trenirko ...do doma bo že vdržalo ...
Mejni prehod Češka -Avstrija. Policist zahteva dokumente od Izidorja in potrdilo, da lahko vozi bus. Izidor je nejevoljen. "Kaj me te zajebava toti usterajher, nima bolj pametnega dela?" Zajebava? Pa star si ko Golden Gate in v letu tvojega rojstva se je Hindenburg vžgal pa Amelia Erhart je za vedno izginila nekje na nebu ...kdo se zajebava?!
Slovenija. Izidor izstopi, nam zaželi vse dobro in upa da se še vidimo ...ja, pri Ameliji ...nič prej.
Vinko ga žge po avtocesti in nekje pri Framu pokliče ženo. "Še malo pa sn doma." "Poglej skozi okno." Vinko veselo blenda po avtocesti, da se vozila umikajo in upočasnjujejo ..."Vidiš lučke?" "Ja, to sn jaz, se vidima čez eno uro."

sreda, 9. november 2016

ESMERALDA

"Daj pazi malooo!" "Kam se rineš stari, kaj nena vidiš da mam vozek pa tamalo noter?!" "Fsi jo bomo lahko vidli, umiri se malo!"
Julij 1998. Jaz 22 let. Ekipa skupaj 110. Lokacija: center mesta - nakupovalni center City Maribor.
Naenkrat množica popizdi ...ženske, punce in punčare kričijo in cvilijo v božjo mater. Masa valovi naprej in nazaj, levo in desno. Fotografu odtrgajo bliskavico iz aparata ...nič ne ostane od nje. Varnostniki komaj vzdržijo pritisk in preprečijo, da bi horda poteptala velepomembno gostjo ...prišla je direkt iz Mehike ...Leticia Calderon - Esmeralda. Da ne poteptajo mehiške Mojce, katero na koncu reši Jose Armando, mehiški Kekec.
Vse je v zeleni barvi. Prodajajo zelene vrtnice, šale, obleke ...ženska ki ni v zelenem je "kmetica", ki nima pojma kaj je "in".
Vsi jočejo, tudi moški. Eni majo celo zelene srajce in z zelenimi nageljni na prsih ...kaj vse te lahko baba naserje ...šit.
S kolegi se blazno zabavamo ko opazujemo to norijo. "Kaj ni lepa fantje, rečte da je lepa?!" Objokana in napol nora razlaga mamika s seveda zeleno jopo. "Lepa je gospa" skoraj enoglasno izpolnimo željo mamiki, ki že pritiska na ljudi pred sabo, da bi se lahko dotaknila mehiške "kraljice".
5000. Toliko ljudi se je na ta poletni dan nagnetlo v trgovski center. City ni Europark. Če bi prišlo do stampeda bi polovica končala na britofu.
Evforija je v Mariboru rezervirana za fuzbal. Leto pred tem je NK Maribor prvič postal državni prvak. 14.000 ljudi na stadionu in kasneje večina someščanov so doživljali ekstazo ob osvojeni lovoriki. Temu primerna je bila tudi čaga in več fotrov je moralo v začetku tedna vzeti dopust, saj večina ni bila delovno sposobna. Dobro, ampak to je bil fuzbal.
Sedaj pa je prišla Leticia in mobilizirala staro in mlado in to s kakšno številko. Pizda materna, še doma ni mela takega sprejema ko v Mariboru. Ni čudno, da je baba kar naprej jokala od ganjenosti ...in vsi so jokali z njo. Ker če joče Esmeralda jočemo vsi. Vsi so hotli govorit špansko, kot da je to čisto normalno, če maš špansko govorečo gostjo. Poznali so vse like iz nadaljevanke ...in kričali Esmeeeraaaldaaaa.
Raja se umiri ...Esmeralda dvigne roko, pomaha in reče"Rada vas imam" ...po slovensko!! Jebemumater jaz sn mislo, da se bo jebeni center skup vsipal, ko je folk začel noret ...vklopil se je požarni alarm, narod je kričal glsneje od jebenega Džambodžeta. Otroci so krulili od strahu, starši od sreče ...
Nikoli prej ali kasneje se v Mariboru ali kje drugje v naši državi ni zgodilo kaj takega ...to je možno samo v mestu ob Dravi.
S kolegom tavama po tržnici. Njegov foter kupuje uro za ribičijo. Od Ciganov, poceni, da je ni škoda, če pade v vodo ali se izgubi.
"Rambo, ostavi sestru na miru!" "Pa dobro Rambo šta ti je, koji ti je kurac ...ostavi Esmeraldu na miru ...ne diraj je!"
Kot sem že napisal ...samo v Mariboru.

sreda, 19. oktober 2016

SAFARI

Mežikam v temo. Zbudil sem se pred alarmom, ki me vedno znova sili k temu, da demoliram telefon. Premišljujem. Naj spim še mastno uro ali vstanem. Obljubil sem, da bom ob 6:00 tam ...ne bom pizda, grem.
Žena in hčera sta še vedno v svetu, kjer torbice rastejo na drevesih in je vodja prodaje le-teh Hello Kitty. Jaz zakorakam v temno jutro.
Vstopim. Zaposleni za pultom povem, da sem dogovorjen s trenerjem. Pokaže mi garderobo, tuše ...po cca petnajstih letih sem spet na fitnesu. Na delovno temperaturo mišice pripravljam na biciklu, na katerem skoraj ležiš. Gonim deset minut, ko pride "mojster", ki bo naredil Ahila iz mene. Kaže mi vaje na napravah, jaz ponovim ...večkrat ...vse dvignem, premaknem. Mam sto kil in šmrkavcu ne dam veselja, da česa ne bi zmogel ...rajši crknem porkamadona ...leva roka me že ful peče ...jebem ti gvihte pa benč pa biceps ...
Ura hitro mine in že sem na poti na šiht. Zaradi zgodnjega bujenja sem do konca zjeban, lačn, drugačn in ne prerojen, kot so mi zatrjevali da bom.

Mežikam v temo. Ko jebe fitnes zjutraj, grem pol, po službi. Že pri vstopu v telovadnico je vse drugače. Smrdi po švicu ko prasica, kar zjutraj ni. V eni nebulotični reklami so povedali, da moškim švic od moškega ne smrdi. Res?! Ne vem keri zablojeni genij je to naumil. Če je tako, potem verjetno obstaja "La Švic" pour homme pizda mu materna.
                 Spet grem na kolo. Fitnes je tokrat poln "Švarcijev", "Van Dammov", "Rambov". "Seos, kak ti gre?" "Dobro stari, pa tebi?" In oba se istočasno primeta za kurca. Popravljata si ga levo, desno, levo ...en se vmes povoha pod pazduho ...oba pa se opazujeta v ogledalu. "Kaj pri pi.. je je zdaj to?!" Gre en tipac mimo njiju, se prime za tiča, pozdravi in gre naprej. Pogledam proti stropu na tv, ki visi iz stropa. Discovery. Rommel tolče Angleže pri Bengaziju ...kurcograbci se zbirajo ...sledi finale.
Pride tip s hlačkami v rit in mrežasto majico. Logično da se drži za "kabl" in se veselo pridruži "intelektom", ki rešujejo svet z binglom v roki. Tič sem, tič tja, seos, seos, tič spet sem ...
Grabi me panika. Gonim ko nor ...ampak kolo je sobno in spizdit iz tega safarija z njim je nemogoče. Pogledam naokrog ...par deklet neprizadeto z zajebano dolgimi nohti tipka po telefonu in dela selfije na steperju. Nobena se ne drži za pi...  Spet pogledam na tv. Erwin je še vedno v puščavi ...na razbeljeni pločevini tankov pečejo jajca ... Tik pred infarktom preneham pedalirat, pograbim brisačo in se prežarčim pod tuš. "Mišice" še vedno rešujejo svet.

Mežikam v temo. "Pa ko jebe fitnes zjutraj in popoldne" si mislim. Roko imam na tiču ...šit, se je že začelo ...pa samo dvakrat sem bil tam. Zaprem oči ...sem že v sadovnjaku s Hello Kitty, med drevesi na katerih rastejo ...

sreda, 5. oktober 2016

WHERE TO NOW?

6:20 zjutraj. Zima. Avtobusna postaja. Ogabno mrzlo. Razmišljam o tem, kako se verjetno nikoli ne bom navadil vstajati zgodaj zjutraj, ne glede na to, da vsi trdijo drugače. Si jutranji tip, al pa nisi ...brez neke filozofije.
Stojim čisto pri miru, saj bi gib pomenil dotik kože s kavbojkami, ki pa so verjetno že zmrznile na meni. Poznate ta občutek ne? Čakaš na bus v sibirskem mrazu ...petnajst minut kasneje pride in pri prvem koraku te tako zategne od mraza da ti je slabo.
Na busu toplo. Kolegica, ki to jutro nima svojih frendic s spojler frizurami celo pot klopoče in ropota, jaz celo pot kimam ...Pojma nimam kaj je govorila. "Glej, gori!" Iz "letalskega načina" se preklopim v normalno delovanje. Šofer takoj za rdečim mostom (onim lepim) zavije desno na postajo in vsi izstopimo. Bolj organizirani kot na šolski ekskurziji se dijaki različnih šol in starosti odpravimo prodajat zijala čim bližje ognju. "Pekarno so v luft vrgli." "Pa ona trgovina s sladkarijami, ki je bla nasproti je tudi totalka." prijavi mimoidoči. Res je, znani gangster je ciljal pekarno, candy shop pa je bil pač kolateralna škoda ...še en tedn so lizike po centru Maribora pobirali.
Zamudim k prvi uri. Povem o požaru in gangsterju in busarju, ki nas je fuknil ven in lizikah, ki ležijo po cesti ...sošolci so navdušeni ...ura je šla dokončno v kurac.
Sem dijak tretjega letnika strojne šole in obožujem sendvič z mesnim sirom. Šola mi ni tak fajna, mam pa odpičene sošolce in rad pridem ...čeprav ne vem kaj bom delal pol, ko bo vsega konec. Večina mojih sovrstnikov ve. P....jim materna.
Evo, ritualno obgrizujem svoj sendvič z mesnim sirom, do bo pol vse v kruhu in ne bo nič ven štrlelo ...ni estetsko pa to. Sošolec me nemo opazuje, zraven verižno kadi ...jebeni Pony Express.
"Tota me ne bo fukala, kmetica limbuška (Limbuš je kraj pri Mariboru - provinca), mene ne." popizdeva vidno razfukana dijakinja tekstilne šole. "Kaj je blo?" vpraša kolega ki "frizerko" pozna. "Pička kmetavzarska mu ga je v petek na tržnici pofafala!" "Gor jo bom ofnala!"
Mesni sir se mi je ustavil nekje na pol poti v želodec ..."Je rekla fafala?" Kolega prikima in se reži ko opica, no oba se režima. Potem pa derenje in grešnica jih dobi z nihajnimi vrati direkt na nos ...trenutek kasneje ji frizerka poskuša odtrgat glavo ali skalp, ne spomnim se več ... Nikoli več nisem videl babjega fajta ...nikoli ...nikoli ...pi...
Pol ure kasneje sem poklican k predstojnici, da pojasnim kaj se je zgodilo. "Andrej, moral bi posredovati, moral bi biti vzor in odrasel in ...zzzzzzz. Že tak me je ono omenjanje fafanja čist iz tira vrglo, in nisem nikoli pomalcal do konca, zdaj pa naj bi še igral Unprofor?! Opišem dogajanje, oralije preskočim in grem.
Isti dan, dve uri kasneje sem spet v pisarni. "Pa kaj je s tabo Andrej?" "Kdo bo zdaj zvezke in knjige in torbo plačal?" "Odrasti bo treba!" "Že drugič si danes tukaj." A zdaj sem pa jaz kriv, da je ena frizerka drugi frajerja pomolzla? Pa da sta se potem kotali pred celo šolo. Prvič sem bil samo priča ...pizdo materno.
Drugič pa ...no ...Sošolcu smo na poti iz ure telovadbe (telovadbo smo imeli v Ljudskem vrtu) skrili torbo v koš za smeti. Smola pa je bila, da je bil koš preblizu ceste, in da so komunalci minuto za nami praznili te koše. In  ko je ded vrgo vsebino koša v kiblo, smo samo gledali za smetiškarjem ko teleta. In sošolec je pri naslednji uri moral razložiti zakaj nima naloge in torbe in pisala ...Naslednji dan sem mu prinesel torbo in pet zvezkov ...učbenikov ni imel do konca šolskega leta.
Konec leta sem se prepisal na trgovsko šolo ...malček kasneje na ekonomsko ...to sem moral potem dokončati. Kljub uspešni maturi, še vedno nisem vedel kaj naj delam. Sem študiral ekonomijo ...pizda materna, tu sem se šele iskal. Vmes delal. So mi eni šefi rekli, da sem potencial, da znam motivirati ljudi za delo, da mam "hjuman tač". Mnogo kasneje diplomiral. Še prej bil na enem razgovoru. Bi delal kot bančni uslužbenec, pa je "strokovnjak" za psihologijo, ki pregleduje psiho teste ugotovil, da sem preveč zaupljiv in s tem neprimeren ...za delo na šalterju, kot se je kasneje izkazalo ...šalterju, jebemu mater. Kaj pa ma zaupanje z delom na okencu, kot da o čem odločaš, ko cel dan upokojencom penzije knjižiš ...niti o tem, kdaj boš požrl jebeni mesni sir ne odločaš. Hvala kurcu, da sem na glas izrazil svoje mnenje o kvazi psihologu, ki dela na banki. Takoj smo prenehali z nadaljnim razgovorom.
Evo, kljub trem srednjim šolam, faksu, delovnim izkušnjam ...pišem tekste za Fotostorming in še vedno ne vem kam zdaj.

sreda, 21. september 2016

"CAGE"

Mislim da je bil september ...morda konec avgusta ...ko sem prišel v vojašnico na Ptuju. Star sem 18 let in po mojem mnenju sem prestopil prag kletke, iz katere ni več izhoda.
Vse se je začelo z nekakšnim naborom, menda že v srednji šoli. "Kak to misliš, da bi rad bil padalec?" "Emmm ...no ...s padalom še nisem skočil, pa se mi zdi zanimivo" izjavim. "Pa ostrostrelec in vojna mornarica?" "Se malo norca delaš?" "Ne, te opcije mi ponuja formular, lahko pa sem tudi pilot ...samo mam plombe ...pa ti jih menda vun fukne pri zverinskih pospeških." "Zgini ...ti bom dal jaz pilota!"
Evo, nekaj časa kasneje ... vojašnica Ptuj in jaz pehotni vojak ...od neštetih opcij na formularju bom zdaj goltal prah na predolgih pohodih ...kaj pa oblaki?!
"Premala mi je" "Večje nimam" "Te pa ne bom mel kape!" Spet premale kape in butl, ki si ne da dopovedat, da je moja glava poseben planet s sfukano gravitacijo, ki zavrača vse šilt kape. "Tu maš številko 60!"
Komaj jo stlačim v položaj, ko zgledam kolko tolko normalno, šivi na notranji strani popokajo ...butl in njegov pomočnik me nemo pospremita s pogledom, ko s salvo kletvic zapuščam skladišče in vstopam k novi družini. V četi je 90 duš ...a jaz sem edina, ki ne rabi it na striženje saj sem prišel pripravljen. Ko so se "soborci" vrnili od "frizerja" ...o porka madona ...vsi pobriti, pol pa špukfelna spredaj ...kdo se zdaj norca dela? " Kam bi mu zabil strojček, če bi mi to naredo ...
Smo že  vpeti v urjenje, izobraževanje, jebanje, jebanje, jebanje ...kaj sem že napisal jebanje? "Ena, dva ...dva dva ....osemnajst dva ...drži, drži" Četrta vaja, skleci ...mater jim jebem ...roke so se mi tak tresle, ko da mam epileptičnega ...z glavo se polcam ob asfalt ...pofukani kamenčki so se mi zarili v čelo ...peče ko prasica ...čelo in roke ...
Kuhinja. Obara. Kurja seveda. Perutnina Ptuj je streljaj vstran in v treh mesecih bivanja v najstarejšem mestu v domovini sem "degustiral" piščanca in zelje na več načinov ko Čak Noris. Zeeelooo dolgo me je sililo na bruhanje, ko je kdo rekel, če gremo na hrenovke al pa na kuro.
V kantini sem imel rezerviran krof s smetano. Nehal sem večerjat ...kura ...kozlal bom ... Prijazna zaposlena je kmalu ugotovila, da bova odlično sodelovala, če bo "večerja" vedno na razpolago.
Teren. Tak se reče neprekinjeni hoji v božjo mater. Pol pa skopaš jamo v kateri bi kao preživel več dni, če pridejo Nemci. Ja, Nemci. Moja luknja je zgoraj ok, proti dnu pa gre v konus. "Vojak Potrč, vi pa nimate vrta doma ne?" "Ne, nimam, v bloku sem doma ...ma pa mama rože" Z jebeno čelado, ki mi je seveda premala kopam "fox hole" on pa meni, da verjetno nimam vrta ...za kaj pri pizdi rabiš jamo 1,80m globoko na vrtu? Za truplo?!
    Naslednja etapa služenja v Mariboru. Doma. Non-stop na straži. Spoznam vse vojašnice v štajerski regiji. Neomejen dostop do sredstev za omamljanje, blokovski demoni vedo, da sem doma ...le da za ograjo ..."soborci" zelo veseli da je en demon z njimi.
Igre z žogo. Tak se reče neprekinjenemu teku ...vsi veste kam.
Zaključni teren. Tak se reče spanju na nepredstavljivem mrazu v od boga pozabljeni šumi na Pohorju. 10 dni. Ponoči grem lulat ...pa nimam ...no luliko mam ...se mi zdi ...jajce so zginle nekam v telo, bingl se jim je pridružil ...morda sem pa obojespolnik pomislim ...če je tak, potem bom pol v spalki samega sebe ...ščijem si po roki ...ogabno, a toplo.
Vožnja s tovornjakom. Tak se reče delu dneva, ko se dejansko premikaš s pomočjo vojaške mehanizacije iz leta 1956. Zabavno. No vsaj del poti. Vsi imamo puške pri sebi. Nabojnik je poln slepih nabojev. Kmalu bo akcija. Peljemo se čez nek kraj. Borec v hecu meri iz tovornjaka v zrak in poskuša očarat sovoznico v avtu za nami. Pritisne na petelina ...šus ...ogenj bruhne iz puške ...voznik avta s krasno sovoznico se skoraj poserje...
Zaseda izza hrbta. Tak se reče kazenskemu teku v hrib s polno bojno opremo (30 kg). Kljub zdaj že zavidljivi kondiciji, se mi zdi, da mi je ono kuro izpred šestih mescov gor vrglo.

sreda, 31. avgust 2016

"BACKSTAGE"

Gužva. Prerivanje. Navijaške pesmi. Počasi se premikamo proti stadionu. Bežigrad ... Plečnikova mojstrovina ...se spomnite? Zdaj je tam pragozd ...se mi zdi.
S kolegom debatirama o minulih gostovanjih in capljama v "bekstejdžu" konjskega spremstva, na varni razdalji kopit in policista. Za nama "soborec" tiho preklinja. Pogledama proti njemu in tip se znoji ko na maratonu. Mogoče je preveč popil in mu je slabo, glede na količino alkohola in drugih toksičnih substanc na poti, to ne bi bilo tako čudno. Vedno koga kaj zjebe ... "Kaj ti je?" "Nič, samo toti henksi me delajo živčnega." "Kaj?" "Kaj pri pi... materni so henksi?" Živčno pokaže proti  konjem. Ne me jebat, si mislim. Tip bi skočil med vse prisotne policiste, boji pa se konjev. Jeba, ni kaj. Prerine se v sredino množice, kjer je daleč od "henksov" in policije.
Malo pospešim in se s stegnjeno roko približam glavi presenetljivo mirnega konja. Policaj me opozori, naj stopim v vidno polje konja, da se me ne bo ustrašil in me brcnil.
Pogledam mišičasto nogo in pomislim na posledice brce. Tista z mišicami nabasana noga bi mi verjetno zlamala kolk pa še jajce bi mel v levi bedri. In potem, ko bi me sestavli, bi na vseh letališčih piskali detektorji, tudi ko bi stal tam že v samih gatah. Pa v vseh trgovskih centrih bi pri onih antenah, ki preprečujejo krajo moral razlagati, da sem na pol Terminator. Novi T 800. In da v bistvu čakam na vpoklic med X-mene, da mi je Xavier že pisal. In seveda, da imam eno jajco še vedno v levi bedri.
Fajn razmišljanje pred derbijem ...bolnik. No, tekma je ok. Zmagamo. Mlajši navijači med tekmo "tekmujejo" in se "dokazujejo" v zmerjanju varnostnika, ki ima, pazi to, črno rokavico ...samo na eni roki. Tipson ne vzdrži in na polno popizdeva, da jih bo vse dobil in blal bla bla. In res, v spremstvu policista po zaključku tekme pride na tribuno in se sooči z "najizvirnejšim" delikventom. Opazujemo nadaljevanje zbadanja na eni in groženj na drugi strani. Šmrko se ne pusti in varnostnik ga zgrabi za vrat. Tedaj se nas nekaj vmeša, in "rokavico" s salvo kletvic opozorimo na posledice "šlatanja". Tip ne popusti ...nekdo ga "zahakla" po nosu, drugi z nogo v ledvice ...rokavica pade. Ker pa je zraven rokavice "jurišnik" podrl še policista izbruhne pekel. Modri pekel. Nekdo me vleče za ovratnik in ko se obrnem me objame tema ...še prej pa solzilec iz neposredne bližine. Padem na kolena ...peče  tak, ko da mi je en žiletke v lape vrgo ...o pizda ...Po vseh štirih grebem po pesku, onem drobnem, ki je na britofu ...pa prileti otvoritveni šus preko hrbta ...pa še en ...en ...dva... pa dva zaporedoma. Čutim kako mi utripa bradavica. Ne nisem vzburjen, poleg tega takrat še ni blo bebavih filmov z različnimi odtenki ...pendrek se je raztegnil čez ramo do joške ...jebem mu mater. Preklinjam ...vrejetno me ne sliši, ker mam peno na ustih od onega jebenega spreja. Čutim kako me nekdo dviguje ... X-meni ...končno ...smrad po švicu ...kurac pa X-meni, Boris je.
Kasneje se v eni gostilni splazim na wc in slečem majico ...Pa kje ste bli X-meni pizda vam materna, kaj tak skrbite za svoje. Jaz sem tisti z jajco v levi bedri in po noven z avtocestnim križem z vsemi obvoznicami na hrbtu. 

sreda, 1. junij 2016

WHO IS "NORMAL"?

Pomenkujemo na piru. "Pa kje živita vidva"? vpraša en. S kolegom se pogledama in vprašama: "Kak to misliš"?, saj veš kje sma doma. "Zadnjič sprehajam psa po pločniku mimo vojašnice, torej po robu Nove vasi II in mimo mene prikolesarita dva šmrkavca" "Povej naprej" " Pa pred seboj zagledata babico, ki komaj hodi s polnimi vrečkami fasunge ....potem upočasnita in ji špukneta na hrbet" "oddivjata naprej in se smejita ko zmešana ...kaj je to ...kje so starši"? Nasmehnema se mu in mu razložima, da je to sicer za pet hudih focnov in povedat fotru, ki porcijo dopolni še s petimi zraven, a verjetno bo jutri enako ...brez haska je včasih vse skupaj. Res pa je, pa naj se sliši še tako grozno, to le manjši incident v vsakdanjiku "blokovcev". Pa mu "serviram" tri scene, zaradi katerih bo potem junak, ko jih pove naprej.
Scena 1: Vroč popoldan na hofu. Ravno prihajam skozi podhod v epicenter dnevnega dogajanja. Cel zlepljen od vožnje z busom si želim, da bi lahko prespal na prepihu, ki je skozi "tunel" vrhunski ...no, na trenutke se zdi da je en hepan fen vklopo ampak bi šlo. Pozdravim družbo, ki poležava na klopcah ...potem pa krik. Gospa v prvem nadstropju roti svojega sina naj se umiri ....on nerazločno preklinja in ...in maha z nožem ...kuhinjskim ...vlkim ko prasica. Sosed pleza po ograji pritličja, da bi šel na pomoč. Vsi kričijo naj ne gre. Sin zamahne ...in da je hudičeva scena še hujša se gospa zaplete v rjuhe in brisače, ki visijo na štriku na balkonu. Zdaj je vse krvavo ...srce mi razbija, da ga čutim v ušesih ...vsi smo se strdili ko pičke ...sirene ... Sin se umakne v stanovanje in vsi mislimo, da bo prišel na dvorišče. Zdaj skozi podhod prilaufata dva policaja (saj veste ne, policija je 200m vstran), izgineta v vhod in čez pet minut je drama končana. Tip konča na psihiatriji in življenje gre naprej.
Scena 2: Kolegi nabijajo fuzbal, ene par nas rešuje svet, drugi načrtujejo krajo mrežic za koš iz soednjega dvorišča. Pa reče en otrok "Glej, oni bo z balkona skočo"! ????? Vsi trznemo. Gledamo po balkonih in ga po par sekundah najdemo. Možakar sedi na robu ograje in reče "Skočo bom"! Zdaj vsi gledajo. Spet drama. Spet utrjevanje živcev. Hčera se mu počasi približuje in ga prepričuje v nasprotno. Gasilci. Fulijo uvoz in peljejo mimo ...zaštrikali so se med bloki ...sirena tuli v pi... ma....Gasilski avto tokrat v pravi ulici. Na sprednjem sedežu med dvema gasilcema pa sedi otrok, ki je prej povedal, da bo en skočo. Je laufal za avtom in sta ga gasilca vzela zraven, ker je povedal, da hoče njegov sosed skočit ...jih je pripeljal v epicenter. Že tišijo lojtro proti balkonu ...zdaj dva policista komunicirata z morebitnim "skakalcem", ki je še vedno v pozi za potapljaški skok v globino. Trenutek kasneje ga že držita ... mnogo tenutkov kasneje je "potapljač" na sprehodu s svojo družino ...?!?
Scena 3: Nedeljsko poldne. Familije so doma in celo jebeno naselje diši po goveji župi. Mešajo se melodije Avsenika in Miša Kovača. Od vsepovsod se sliši razbijanje s krožniki, rajnglami in ostalim priborom, ki je v uporabi v tem delu dneva. V tretjem nadstropju pa prepir. Ona mu jebe vse po spisku. On njej: "Ni čudno, da so froci taki" "Poglej se" Ona spet napada s celo salvo kletvic. Dedu se utrga in babo zalepi okrog ušes ...ona mu vrne ...dva šusa. Potem možakar skoči v žensko in jo porine na balkon ...sunek je premočan in ženska obvisi na balkonski ograji v tretjem štoku. "Gor me potegni trotl zmešani"! "Ne upam" Oprijem popusti ...krik ...in bam na sosedovo teraso v pritličju bloka. Družina M. je ravno obirala kuro v prvem nadstropju na balkonu, ko je soseda "prifrčala" mimo. Konec drame. Zlomljena noga. Tri tedne kasneje vse po starem.
"Evo mojster, tu sma doma" "Kaj praviš"? Možakar naju debelo gleda in samo odkima. "Kako sta še lahko normalna v tej drami"? "Kdo je normalen"? vprašama, in naročima novo rundo.

sreda, 18. maj 2016

"HARD DRIVE"

Prižgejo se luči. Najprej one male, ki so okoli plesišča, nato še vse ostale. Redarji začnejo prazniti klub in čas je za dolgo pot proti domu. Ura je 3.00 .....ful let nazaj. Tako daleč, da imam jaz še vedno dolge lase spete v čop in dvajst kil majn. Zunaj se zberemo vsi, ki smo preživeli "bitko" in počasi začnemo drseti proti domu. Iz centra v Novo vas II ...precej daleč, ko nisi razpoložen za hojo. Gremo mimo Rotovža in na sredi trga opazimo velikanski "tegl". "Nekdo je drevo pozabo" reče en. "Mam idejo" se prijavim še jaz ....nekaj trenutkov kasneje že vrtimo tegl proti rdečemu mostu čez reko Dravo, to je stari most oni najlepši v mestu. Pridemo na sredino mosta ... več nas dvigne "Fat boya" na ograjo ....par mimoidočih pospeši korak ko opazi našo nakano ...ka boooooooom. Frdamani cunami smo naredli, reko je skoraj iz struge fuknilo ...poknlo pa je tak, ko da je res bomba padla.
Gremo mimo Metalke (blizu Magdalene) ...strnemo vrste ...opasn becirk za posamezne sprehajalce tiste dni ...vidimo premikanje v enem podhodu ...povabimo "pičke pofukane posrane $%&/%$#"#$ naj pridejo ven, da jih pof.... v goveje gobce" Tišina. Noben ne pride. Teden nazaj so kolega skoraj speštali sredi ceste ...pičke ...mater$%$#"$. Nadaljujemo pot. Mini kolona spet razpada, nekateri zmorejo hitreje, drugi zaradi hudega "boja" spet ne. Potem pa beli AX preseka našo pot. Tip stopi ven, pokaže značko in začne kričat da so nas vidli. Nekaj sekund kasneje prižvižga "marica" in že so tam uniformirani pajaci iz intervencije. "Kdo je zlamo govorilnico"? "Mi je nismo reče en" Takoj pokasira focn. "Ti čupavi"! Logično da spet jaz. Pa pizda materna, jaz mam samo dolge lase pa Maidne poslušam pa Metallico pa Zmučkane buče.
Nikoli ni vredu. Ko sem mel dolge lase, sem se vedno haklal z raznimi prepotentnimi šminkeri z malimi kurci, ki so hotli dokazat neko nadvlado nad "čupavci". "Gremo čupavega zlamat" pa take. Pa so jih dobili po tistih pimpekih pa se je stvar unesla. Zdaj, ko sem pobrit, pa sem nacist, huligan, .... Pa kaj bi narod rad?  Mi je rus Jura rekel, da sem postrižen kot mafijec a imam prijazne oči. Kaj pa to, pizda, kaj pa to?! Imam prijazne oči in lepo okroglo in preveliko glavo, na katero ne paše nobena pofukana šilt kapa. Nobena! Samo štrikane lahko nosim, ker so raztegljive ...koji kurac bo kdo pametn zdaj.
Odgovorim, da ne vem nič o nobeni govorilnici. "Kdo as j vio je maer pza"? poskuša kolega a mu ne gre najbolj z jezika. "Vsi not" in pokaže na notranjost "kible". Se zbašemo not in s kolegom upama, da gremo proti domu. Vsi smo namreč doma v radiusu 300 metrov od PP Maribor 2. Ker je marica polna nas nič ne premetava in že par minut kasneje smo doma ...no skoraj. Gremo na postajo ...zaprejo nas v neko sobo ...kolega je popolnoma kapituliral in zaspi na mizi. "Ne boš tu ležo šmrkavec" in že ga odpeljejo na zaslišanje. Minuto kasneje pridejo po drugega. "Ti, ki se smejiš" "Pa saj se ne" "Grema" in ga že vleče iz sobe. Ko pogledaš G-ja v obraz se res zdi, da se smeji, ampak se ne. Ko mačka je, vedno maš filing, da se ti reži. D-ja srat. Vpraša po wc-ju in jih skoraj faše. Spet mine nekaj časa, pride škif v sobo in vpraša "Kaj je gospodič M. spil da je tak  v riti"? Vsi se režimo ko opice in mu povemo, da mogoče kako kaplo preveč. Je G. reko, da je ded zaspal na mizi za ping-pong v kleti, ko so ga hotli povprašat o demolirani govorilnici. Še pred tem je povedal, da smo hodli v parih ...čeprav nas je bilo sedem.
Uro kasneje nas z besedami "spizdite, nič vam ne verjamemo" brcnejo iz postaje. Kljub trdi vožnji in posanku pri "sosedih", smo zdaj res blizu mehke postelje in spanca do kosila.

sreda, 20. april 2016

"THEATRE"

"Pustita me pri miru" "Ti tudi odjebi ... spizdi". Opazujem tipa, ki naganja in kurca nekoga, ki ga jaz ne vidim. Kolega zraven mene opazi, da sem zmeden in mi pojasni, da ima tip namišljene "prijatelje". In to koliko.... Tisti dan sem spoznal K-ja in vse njegove "prijatelje". Tip je svoje dni preživel v skoraj vseh ustanovah, kjer te težave odpravljajo in kasneje zašel na nogometni stadion v Mariboru.
Zdaj smo na poti iz Belgije. Uro nazaj so nas kamenjali pred stadionom v Gentu. Kolega ima presekano glavo, drugi imamo srečo in imamo samo malo finega peska, ki potuje z granitko po zraku v ustih. Ko smo prišli pred stadion smo bili na parkirišču (makadamskem) sami s svojim nadstropnim busom (tistim ja) ... po tekmi pa smo tam "našli" 80 busov belgijskih navijačev....pa je letelo kamenje...en od belgijskih navijačev ja malo zagorel...policija je ponorela...en sam špas vam rečem.
In že divjamo po avtocesti proti domu. Čas za analizo preteklih dveh dnevov. K. mi pove, da se je znebil treh demonov. "Kak pa"? V Amsterdamu ( bili smo tudi tam, ker je pač  blizu Belgije) sem šau na dve kurbi ... dva sta šla v eno, en v drugo. ???Kaj?! "Ja, preskočla sta" mi reče. "Ok, kak pa se jih drugače rešiš"? Pove mi da z vodo. Če se kopa v morju skoraj vsi umrejo, jeba pa je, če padejo na zemljo, tam se namreč razmnožujejo. In ko jih je več ga poiščejo in here we go again. To pojasni, zakaj je pri kajenju pljuval v lonček in ne na tla ... čeprav je na koncu s čikom prežgal dno in skoraj popizdo od straha, da bo slina prišla v stik z zemljo.
Pol ure kasneje K. spi. Luči ob avtocesti so ugasnile, kar pomeni, da smo prispeli v Nemčijo. Kolega iz Leverkusna, ki je deset minut pred nami pokliče in pove, da nas bo verjetno ustavila policija. Glede na to, da smo bili v Amsterdamu, na busu rahlo završi in paketki , zavojčki, vrečkice že romajo v najbolj skrite dele busa. Lučke....policija vstopi na bus...policistka s kolegom pride v zgornji del in zahteva dokumente...Bus ima vonj po coffe shopu ugotovi gospa. K. še vedno spi kot zaklan...tudi poza je taka, ko da ma katano v grlu. Policistka ga zbudi in potem šov. "Fuck the Police"...dekle v uniformi trzne, naredi križ s prsti in reče "Buuuuuuuuu" Smeh....pogleda potni list in potem se smeji ona...K. ima na fotografiji irokezo...ta pravo...ko indijanec...tudi njeni kolegi se smejijo. Jaz ne vem koga morš poznat na upravni enoti, da gre taka fotka skozi. Najdejo osem borcev brez dokumentov in jim razložijo, da je kazen za tako sranje res zverinska. Ne vejo oni kolko so vsi oni paketki vredni....Kolegu s presekano glavo ponudijo pomoč a kmalu ugotovijo, da smo ga že sami oskrbeli. Policija se poslovi in dom je spet malo bliže.
Nekaj mesecev kasneje z B-jem (tistim ja, iz prejšnje zgodbe) sedim na hofu...."Potrč"....pogledam proti izvoru krika in tam stoji K. "Zdravo, kak si" vprašam. "Grem na pir z enim frendom".... "OK, se vidima na fuzbalu" odgovorim...skoraj se že poslovi...potem pa finale..."Potrč"..."Povej" mu ogovorim. K. se postavi v pozor proti meni, dvigne desno roko diagonalno v zrak in zakriči "Sieg Heil" in gre. Psi, mačke, ptiči, sosedi, vse kar je prej "krulilo" iz vseh ekov je utihnilo. B. se smeji ko hijena...čutim poglede zijal iz balkonov in ko se ozrem, pogledajo vstran. Kako naj zaj razložim da ni tak, kot je blo slišat... "Fajn" rečem ... "Kot novi šef šturmer abtajlunga te vabim na pir" povabim B-ja. Zapustima "gledališče", jaz pa upam na čudež - kolektivni izbris spomina vseh prisotnih.

sreda, 6. april 2016

DEADLY BEAM

Nekdo me močno stresa. Odprem oči in kolega z zmučkanim obrazom mi reče "Stari taksi nas že čaka". O pizda, kolko je ura? Mudi se nam na letališče in srečo mamo da smo v Črni gori. Vsem se malo jebe za vse skupaj in Tivat menda ni daleč ... Vrti se mi ko helikopterju, saj na predvečer odhoda mora človek vse spit kar se mu ponudi in tudi tisto kar se mu ne. No, še lepo "načohani" se vsak v svojih japonkah spotikamo proti taksiju. Taksist je vidno šokiran, ko vidi štiri delikvente, ki so podobni čebelarskim pripravnikom kako se bašemo v njegov avto in ga obenem priganjamo naj že enkrat pelje, ker bomo zamudili avion ...v pič...materno .
Ja, en teden smo bili v Budvi, teden dni prej pa pri bratrancu od kolega v Vojvodini. Zdaj gremo nazaj v Beograd in pol fešta pri bratrancu doma in pol res domov.
Pravi cajt pridrsamo na letališče ...šofer je vesel, da se nas je znebil ...taksi mu namreč tako smrdi po alkoholu, da je ded komaj preživel vožnjo. Pa zmečemo prtljago na trak in pičimo skozi kontrolo in že smo na poti proti avionu ... peš seveda...ampak jaz tak po vseh jebenih aeroportih peš hodim po pistah, tak da mi ni hudo. Vprašam kolega kako mu je, ko se bo zdaj drugič peljal z avionom. "Hvala bogu, da sn spet nažgan" zamrmra in kolcne. Pred tednom dni, ko smo bili na poti v Budvo smo bili namreč na predvečer odhoda tudi "ranjeni" in krstno vožnjo je preživel brez večjih težav... no ono malo vrečko je imel pripravljeno, če bi slučajno bruhnil...
Sedimo v avionu in čakamo na vzlet....stevardesa pove, da je na pisti ostala torba modre barve...adidas...in da ne gremo dokler se ne javi lastnik. Osebje namreč ni prepričano ali je torba bila na traktorju s prtljago ali jo je Osama tam pusto. Vsi tiho. Po tiho tudi jebemo mater majmunu, ki ne ve kako torbo ma. Zdaj zraven stevardese stoji že vidno živčen kopilot in grozi, da bojo jebeno boršo uničli in razstrelili, če se cepec ne javi ...potem pa rečem kolegu na desni "kaj če je torba od njega" in pokažem na kolega na levi. B-ju (to bo njegovo ime) se namreč včasih dogaja samo slabo, samo sranje ...res neverjetno.Nato pa ... B trzne in reče "jaz mam tako torbo pizda vam materna".... cel avion ploska in ga pošilja v kurac...kopilot bi ga najraje fuknil po štengah in ga pustil s torbo vred na pisti...stevardesa se kislo smeji. Smejim se tako, da moram takoj dva nalgesina stisnit, ker mi je skoraj glavo razneslo od sile. Spet on, pomislim. Res ma peh ta ded. Naj dam samo en primer za bolj jasno sliko. Zima je in vsi zdirjamo na garažo, ki je par metrov od naselja kjer živimo. Vsi delamo kepe in jih mečemo v tovornjake, ki vozijo mimo...(brez obsojanja prosim)....B noče delat kep ker ga zebe v roke...končno ga premami, da bi tudi on eno vrgel in zabaše sneg za kepo...in točno tam je bilo pod snegom steklo, da si je možakar skoraj dlan odsekal... plato za najmanj sto avtomobilov, vsi smo naredili že desetine kep in on najde kvadratni centimeter s steklom...me razumete.
Vedno smo govorili, da smo ob B-ju na varnem, ker se itak vso sranje na njega zalima. Oziroma, kot je znal rečt en kolega "če bi mu dal žakl s sto p..kami bi on verjetno k..ca ven potegnil"...morda bi ga res.
                        Pristanemo z rahlo akrobacijo pilota, saj je v Beogradu ogabna megla. Pričaka nas "brat" M. Pove nam, da zamujamo in zares slabo zgledamo. Nadaljujemo pot proti Zrenjaninu in to je to ... ja pa kaj še.
B si prižge čik. Kadi. Sedi ob oknu zadaj levo. Okna odprta, spredaj na ful, zadaj čist malo da nas ne odpihne. Pokadi do konca in pri sprednjem oknu frcne čik ven ... a goreča prasica prileti pri zadnjem oknu pri najmanjši odprtini nazaj v avto. Dedu za vrat, da mu naredi lukno v majco in mehur na vratu ...spet huronski smeh ... zdaj se smeji tudi on.
Še dobro, da smo imeli fajn mažo na morju, ker bi nam kolega sigurno kaki smrtnonosni žarek prepikno.

sreda, 16. marec 2016

T.I.R.

"Maš kaj za pit" vprašam. Kolega mi ponudi vodo, ki se prijetno greje že od Rima, od pumpe, kjer si jo je "sposodo" skupaj z več deset pločevinkami piva. Piva, ki ga že zdavnaj ni več. Spet smo na odisejadi proti domu, tokrat iz večnega mesta, kjer smo izgubili proti Laziu 4:0. Ja, petnajst let nazaj je bil Lazio nogometni stroj. No, to zdaj sploh ni pomembno, pomembna je žeja in dolga pot domov. Smo pa že blizu cilja....v bistvu pod Trojanami (ni še bilo tunelov). Avtobus se ustavi in šofer nam takoj pove, da je bila za ovinkom nesreča. Pa ravno sem zadremal in pozabil na žejo...od štirih busov je ravno naš ostal v koloni...nadstropni bus, poln izčrpanih in rahlo nejevoljnih delikventov. Po petnajstih minutah mi vse skupaj dokurči, in rečem da grem do Trojan peš. Takoj se najde nekaj somišljenikov in gremo. Šoferju naročimo naj nas poberejo, če slučajno krenejo preden smo mi na cilju.
Pridemo mi za ovinek in potem šok. Golf, ki to več ni in tovornjak, ki je zaoral v hrib zraven ceste. Gasilci, policija in ostala družba že na kraju...in potem travnik, popolnoma prekrit z belo peno. "Stari, kaj so to eno kurbo razlili" vpraša en, "Pojma nimam, zgleda ko kislina" poznavalsko reče drugi. Kljub vsemu se približamo penasti gmoti in potem vonj, vonj po pivu. Šlepar, ki je zaoral hrib je prevrgel prikolico polno piva. "Jebem ti mater", Ne me fukat", "Kaj si ti nor malo" vsak po svoje komentiramo ugotovitev. Žejn sn tak, da bi mrtvi kači oko spil, tu pa pir v potoku teče mimo mojih nog...na travnik...na katerem bojo krave mele jebeni Oktoberfest pi...materno. Policaj nas z opazko, da smo slabo navijali v Rimu nažene naprej. Za njim je pokrito truplo nesrečnika iz osebnega avtomobila. Nič ne ugovarjamo, in z nosnicami polnimi vonja po pivu nadaljujemo pot. Ugotovimo, da bomo morali štopati, ker je do cilja kar nekaj kilometrov...upamo, da kdo zavije iz kake stranske ceste proti hribu s krofi. In ko tako pešačimo, srečamo tovornjakarja iz Ukrajine, ki ga takoj pozdravimo "Zdravstvuj bališček" (zdravo navijač). Možakar je navdušen, ker poznamo dve besedi v njegovem jeziku in takoj veselo odzdravi in skandira "Maribor, Maribor"...faca. Po treh dolžinah njegovega tovornjaka pa srečamo Italijana. Že na daleč je smo videli, da z neko palco tolče po prikolici svojega tovornjaka, ko pa se približamo pa vidimo, da ima v roki nekakšen elektrošoker...kot električni pastir na palici. Prevažal je govedo, in ker živali med transportom ne smejo ležati, da ne sfukajo šniclov, si je on pomagal z gestapo pripomočkom. Krave se derejo v božjo mater, tip pa hladno žoka s palco v odprtine v prikolici. Ustavimo se. Tip opazi, da ga gledamo. Preneha z žokanjem. Potem pa salva kletvic...jebemo mu vse po spisku, kažemo na palico, ki mu jo bomo porinli v makaronarsko rit in ga spremenili v pofukani svetilnik, če ne neha s tem sranjem. Tip se z enim skokom prebije do svoje kabine in se zaklene. V ogledalu opazuje kaj bomo zdaj...faše jih še par v materinem jeziku in dokler smo tovornjak videli, ni prišel ven.
Malo po tem nam ustavi muzikant iz Lukovice. Pelje nas na Trojane, kjer še lep čas čakamo na bus, a ko je prišel....poln piva je bil. Pir kjer hočeš, okoli sedemdeset gajb piva so fantje stlačli v vse proste odprtine. Mojster iz pivovarne, ki popisuje škodo je opazil bus in rekel "Fantje, naložite kolko lahko". Do doma sem spil dva, počasi. Razmišljal pa sem tudi o nizu črk, ki sem ga ta dan največkrat prebral, in si rekel "prokleti T.I.R"

sreda, 2. marec 2016

GREAT WHITE

"Glej, v tistem oranžnem bloku sem doma." "Andrej, doma si v rjavem bloku." Potem pa smeh. Smo v gondoli in na smučarskem tečaju. Tretji razred gulimo. In jaz spoznam, da ne ločim barv. Pa ko jebe barve zdaj. Smo med šestim in sedmim stebrom na poti proti vrhu Pohorja. Smreke pod nami so videti kot zobotrebci z napako. Višina je res huda. Nekdo prijavi, da bi bilo zabavno, če bi zdaj "vse skup zaštekalo in bi se malo zibali." Vsi ga naderemo naj se ne zajebava, ker je to že vsak od nas doživel in je res drek ko čakaš al bo gondola šla naprej al boš na višini, ko si bljiže angelom kot zemlji, prestopal v reševalno godolo. No, nič se ne zgodi in mirno prispemo na vrh. Napol histerični pograbimo skije in palce in gasa na smučišče, oziroma proti dolini.
Štart. Pridobivam na hitrosti. Oke se mi solzijo, kot da smučam skozi žagovino. Pa pi...k....jebem.......špegle sn v godoli pusto. Zavijem na vlečnico in nazaj do gondol. Ekipi naročim, da jih eno rundo počakam na vrhu, naj javijo učitelju. Pridem do mojstra, ki nadzira gondole in razložim problem, zareži se in reče "Mali, zdaj že en skija z njimi." O.k. kaj pa zdaj?  Res je, da so mi bli malo tesni, ker sem že kot otrok imel res vlko glavo ampak brez špeglov se bom ubil na poti v dolino. "Ej, počake malo" reče, ko se že odpravljam. "Marjan je reko, da ma ene že tri tedne doli in ti jih pošlje s 36-tko gor."
Po dvajsetih minutah mam nove špegle. Uvex. Širok trak. Sivo modri....menda...jeb...barve. Najbolj pomembno pa je, da me ne tiščijo. Verjetno jih je kak odrasel pozabil in se solzil ko prasica, ko jih je izgubil. Režim se ko pavijan in sošolci so mi malo fauš. En celo prijavi, da lahko uši dobim...s palco mu nakažem, da bo drugo leto rabil samo eno steklo na špeglih, ker zaradi izgube očesa drugega ne bo rabil.
Konec ogrevanja. Učitelj nas postroji in krenemo po šolsko. Na izi prismučamo do prelomnice, počakamo in spet naprej. Pri naslednji prelomnici en manjka. Učitla malo pajtla, ker če je zgubo froca je v riti. No sošolec nekje na sredi proge prileze iz šume. Dvigne palico, da je vse ok in prismuča do nas. "Kaj je blo?" "Ona me je s palco v oko." Eno stran očal ima počeno, kapo pa polno snega, saj je zaril med drevesa. (Ne, čelad še takrat nismo potrebovali...sicer pa, kak bi jaz čelado gor spravo res ne vem.) Sošolka je pri silnem poganjanju eno od palic nehote potisnila kolegu za njo v fris. On pa je elegantno in napol slep zavil direkt v šumo. "Še eni špegli so šli v božjo mater" si mislim.
Od "Lukeca" (to je malo više od trikotne jase) do doline vse ok. Ura je štiri in čakamo na bus, na našo šestko (vzpenjača). Ker pa se moramo najprej vsi zbrati in prešteti navalimo do šiptara po turški med. Slastna a zajebana sladica hkrati. Če namreč preveč zagrizeš vanjo ne moreš odpret ust dokler lepilo (beri cuker) ne popusti klešč okoli tvojih zob.
Vsi prešteti in nabasani na bus, glodamo vsak svojo sladkorno past. Vidim par sošolcev, ki so sumljivo tiho...potem pa kos bele sladice iz ust...do doma ne bo noben nič rekel. Skozi okno gledam veliko belino in vem, da vseh požrežnih z zamašenim nosom jutri ne bo...ker če ne morš odpret ust in je nos poln žnodra, si res najebal. Jaz pridem. Mam nove špegle...turški med pa sem že pogoltnil.

sreda, 17. februar 2016

VLKI LI

Domofon. "Prosim." "Prii dol, Gogi tu." "Priem." Ura je deset dopoldan. Moral bi na faks, na retoriko, pa se mi ni dalo in sem dremal. Pridem na hof in pričaka me nasmejani Li. Vlki Li če sem natančen. To je njegov vzdevek, od nekdaj. Vlki Li je mesar. Fejst ded, ki ga poznam že od pamtiveka. Bla sma sošolca v osnovni šoli in stanovala v istem naselju. Spomnim se, blo je enkrat pri njemu doma. Gre tip na wc. Meni pa dolgcajt in vidim spenjač...vzamem kavbojke in mu v eno hlačnico sprašim dve vrsti klanfic. Odložim hlače na svoje mesto in na vse skupaj pozabim. To je bilo v osmem razredu. Naslednji dan tipa ni k prvi uri. Kaj za kurca mu je zdaj, da ga ni. Pa pride on drugo uro in mi jebe vse po spisku, in meni kapne...kavbojke. Ded je že tak zamujal, da eno nogo v hlačnico in potem drugo in padec po sobi in začudenje "Kaj pri pi... je zdaj to?" Vse ostale hlače v stroju. Potem še pol ure klanfice vun vlači in je ura šla. Na koncu se vsi smejimo. Naj povem, da ima Vlki Li mlajšega brata, ki pa je Mali Li seveda. No, dopoldanski obisk je izkoristil za to, da mi pokaže nov avto. BMW serija 3. Ni nov, je pa lep in kliče po testni vožnji. "Grema na špricer." "Nujno." Pridema v Košake (predel Maribora) in izmed vseh gostiln, Li najde neko brezimeno lukno, kjer pozna kelnarco...seveda.
Spijem kavo in tri rume. Li tolče po štokih al neki žganici, ne spomnim se več. Za frišnega voznika je presegel že vse dovoljene doze, a ker je neuničljiv in lahko prenese ogromen vnos alkohola v enem šusu mu menda ni hudega. "Grema nazaj, pa nekaj pojest" Strinja se in spet sma na izletu.  Li je edini možakar, ki so mu široke kavbojke oprijete, če te zahakla z nogo je konec. Močn ko bik, so rekli včasih. Je tudi edini, ki je prišel pred blok v kratkih hlačah in coklih, ko je bilo zunaj deset stopinj pod nulo. Z lahkoto je pomenkoval z nami, dokler nas ni zazeblo in smo šli. Ko so ob neki priliki pripeljali robo k mesarju, kjer je bil zaposlen je tovornjaček razložil sam. Svinjska polovica na hrbet in hop iz tovornjaka. Večina smrtnikov se poškoduje, samo pri skoku iz tovornjaka...Pa ona črna guma za stiskanje v dlani...z lahkotoooo, jaz pa z obema rokama pa mi hoče oke z jamic fuknit. No, pa še ta. Dobim hčero, povabim ekipo, pijemo, fejst, gremo v neko gostilno, Vlki Li se ne more vsest v stol, zato naslone za roke malo zvije navzven. Ko gremo, poskuša en od kolegov stol spraviti v prvotno stanje...ja pa kaj še. Zgodb je nešteto in nastala bi knjiga če nadaljujem, zato....
Levi ovinek in Li prehiteva, ker rahlo dežuje začne avto drseti in da bi popravil škodo, zmota volan v pravo smer in pohodi plin....pogon na zadnje...Li ni pripasan...bum. Na križišču Partizanske in Titove poknema v stoječo kolono oziroma v tri če sem natančen. Štirje karambolirani avti, ženska ki ponavlja "jaz sem samo sedela tu, delam v Pandi (nekoč restavracija)", tip iz tretje kolone prijavi, da so mu vrata iz avta padla. Možakar iz direktno zadetega avta je razmazal pito iz McDonaldsa po šipi. Kolena me bolijo, zabil sem jih v armaturko, Liju ni nič...no rahlo je zvil volanski obroč in sredi čela ima majhno pikico iz katere rahlo teče kri. Airbagov ni.
Li je nezlomljiv, je pravi ded, fajn smo se meli. Kasneje je nabavil Bmwja 5, belega. Fajn avto, dokler se ni zaletel v blok...stanovanjski...ljudje so mislili, da je potres...narobe, Vlki Li je bil.

sreda, 20. januar 2016

"LULČIJA NATEGNI..."

Balkon v tretjem nadstropju. Preveliko glavo tiščim skozi ograjo, da bi imel čist pogled na gradbišče, ki je slabih dvesto metrov od mene. Velikansko gradbišče. Nova vas II se širi v vesolje. Naselje v Mariboru, za katerega je zelo dolgo veljal "obvoz". Becirk v katerega ne zaviješ niti pomotoma. Skozi naselje pa pospešuješ in ne zmanjšuješ hitrosti, saj te "blokovski demoni" lahko požrejo, če se ustaviš ali si prepočasen.
No, trenutek kasneje sem že doli in z družbo tuhtamo kakšen je rizik, če vstopimo. Kramp smo si priborili, kolega ma še vedno "šljivo" pod oko od letečega žrebla. Zdaj rabimo nov "zaklad". "Kišto z orodjem vidim" reče en. "Pizda, pa res" drugi. "Gremo po njo?" skoraj enoglasno.
Pridrsamo do vhoda v gradbišče. Velikanska vrata nam preprečujejo normalen vstop, poleg tega je nešteto opozoril, da je gibanje po gradbišču smrtno nevarno, da te lahko štrom spajtla in taka buče. Oni za kumarcami v kleti je nevarn, ne pa elektro omarca sredi gradbišča...butli...pojma nimajo. Vedno, ko smo šli v "akcijo" smo meli enga, ki je opazoval dogajanje izven nevarne cone, tako se je lahko začel dret, če se je približala nevarnost. Če se je pohecal, in smo laufali brez veze, je bil tepen. Vrata v gradbišče so narejena, da jih lahko prepleza dvoletni otrok. Ko si pa not je pa kurba, pri prebijanju ven namreč ni pomagal v obliki fosnov in podobnega.
Ker takrat še ni bilo varnostnih služb kot jih poznamo danes, je gradbišče čuval en delavec. Prespat je moral v kontejnerju, ki je smrdel po zoknih, jedel je doručak in bil jezen na vse delovodje, ki so mu zjebali dan. Pol pa pridemo še mi. Vsi smo vedli da je tam. Na obhodu. Vseeno štartamo po prašni poti proti "zakladu". Vhod je vedno dlje...gremo mimo elektro omarce...nobenga ni spajtlalo, sn vedo da samo serejo s temi tablami. Potem pa ples. Možakar pridivja iz napol zgrajenega bloka in nam jebe mater, "Da vam majku...dođi vamo...jebem ti..." Laufamo. Kolega, ki je na garaži izven cone kriči ko majmun...nič ga ne razumem. Tik pred ograjo se obrnem in vidim, da je enga zahaklal. Kaj zdaj"? Ne mormo ga pustit...po njega pa tudi ne grem. "Spusti ga" se deremo. "Svi dođite vamo!" Ja pa kaj še. Od kod mu ta ideja? Iz doručka?
Potem pa zasuk, močan poteg in ujetnik je že v polnem šprintu. Plezamo čez ograjo...srce čutim v ušesih...delavec je razfukan do konca...Kar pa je logično, saj naš tip v "opazovalnici" skače v zrak z roko med nogami in se dere "Lulčija nategni, lulčija nategni!" Še danes noben ne ve od kod mu ta "refren", blo pa je smešno za poscat...ko smo bli vsi čez ograjo.
Ko sem se zvečer ( ko ulične luči gorijo že kako uro) v kopalnici slekel, sem imel v zoknih, žepih, gatah pol kubika peska. Kišta pa je ostala tam...ampak jutri je nov dan in nov paznik in nova priložnost.
Refren pa  bo ostal "Lulčija nategni, lulčija nategni"