Balkon v tretjem nadstropju. Preveliko
glavo tiščim skozi ograjo, da bi imel čist pogled na gradbišče, ki je
slabih dvesto metrov od mene. Velikansko gradbišče. Nova vas II se širi v
vesolje. Naselje v Mariboru, za katerega je zelo dolgo veljal "obvoz".
Becirk v katerega ne zaviješ niti pomotoma. Skozi naselje pa pospešuješ
in ne zmanjšuješ hitrosti, saj te "blokovski demoni" lahko požrejo, če
se ustaviš ali si prepočasen.
No, trenutek kasneje sem že doli
in z družbo tuhtamo kakšen je rizik, če vstopimo. Kramp smo si
priborili, kolega ma še vedno "šljivo" pod oko od letečega žrebla. Zdaj
rabimo nov "zaklad". "Kišto z orodjem vidim" reče en. "Pizda, pa res"
drugi. "Gremo po njo?" skoraj enoglasno.
Pridrsamo do vhoda v
gradbišče. Velikanska vrata nam preprečujejo normalen vstop, poleg tega
je nešteto opozoril, da je gibanje po gradbišču smrtno nevarno, da te
lahko štrom spajtla in taka buče. Oni za kumarcami v kleti je nevarn, ne
pa elektro omarca sredi gradbišča...butli...pojma nimajo. Vedno, ko smo
šli v "akcijo" smo meli enga, ki je opazoval dogajanje izven nevarne
cone, tako se je lahko začel dret, če se je približala nevarnost. Če se
je pohecal, in smo laufali brez veze, je bil tepen. Vrata v gradbišče so
narejena, da jih lahko prepleza dvoletni otrok. Ko si pa not je pa
kurba, pri prebijanju ven namreč ni pomagal v obliki fosnov in
podobnega.
Ker takrat še ni bilo varnostnih služb kot jih
poznamo danes, je gradbišče čuval en delavec. Prespat je moral v
kontejnerju, ki je smrdel po zoknih, jedel je doručak in bil jezen na
vse delovodje, ki so mu zjebali dan. Pol pa pridemo še mi. Vsi smo vedli
da je tam. Na obhodu. Vseeno štartamo po prašni poti proti "zakladu".
Vhod je vedno dlje...gremo mimo elektro omarce...nobenga ni spajtlalo,
sn vedo da samo serejo s temi tablami. Potem pa ples. Možakar pridivja
iz napol zgrajenega bloka in nam jebe mater, "Da vam majku...dođi
vamo...jebem ti..." Laufamo. Kolega, ki je na garaži izven cone kriči ko
majmun...nič ga ne razumem. Tik pred ograjo se obrnem in vidim, da je
enga zahaklal. Kaj zdaj"? Ne mormo ga pustit...po njega pa tudi ne grem.
"Spusti ga" se deremo. "Svi dođite vamo!" Ja pa kaj še. Od kod mu ta
ideja? Iz doručka?
Potem pa zasuk, močan poteg in ujetnik je že
v polnem šprintu. Plezamo čez ograjo...srce čutim v ušesih...delavec je
razfukan do konca...Kar pa je logično, saj naš tip v "opazovalnici"
skače v zrak z roko med nogami in se dere "Lulčija nategni, lulčija
nategni!" Še danes noben ne ve od kod mu ta "refren", blo pa je smešno
za poscat...ko smo bli vsi čez ograjo.
Ko sem se zvečer ( ko
ulične luči gorijo že kako uro) v kopalnici slekel, sem imel v zoknih,
žepih, gatah pol kubika peska. Kišta pa je ostala tam...ampak jutri je
nov dan in nov paznik in nova priložnost.
Refren pa bo ostal
"Lulčija nategni, lulčija nategni"
Ni komentarjev:
Objavite komentar