sreda, 30. marec 2016
sreda, 23. marec 2016
sreda, 16. marec 2016
T.I.R.
"Maš kaj za pit" vprašam. Kolega mi ponudi vodo, ki se
prijetno greje že od Rima, od pumpe, kjer si jo je "sposodo" skupaj z
več deset pločevinkami piva. Piva, ki ga že zdavnaj ni več. Spet smo na
odisejadi proti domu, tokrat iz večnega mesta, kjer smo izgubili proti
Laziu 4:0. Ja, petnajst let nazaj je bil Lazio nogometni stroj. No, to
zdaj sploh ni pomembno, pomembna je žeja in dolga pot domov. Smo pa že
blizu cilja....v bistvu pod Trojanami (ni še bilo tunelov). Avtobus se
ustavi in šofer nam takoj pove, da je bila za ovinkom nesreča. Pa ravno
sem zadremal in pozabil na žejo...od štirih busov je ravno naš ostal v
koloni...nadstropni bus, poln izčrpanih in rahlo nejevoljnih
delikventov. Po petnajstih minutah mi vse skupaj dokurči, in rečem da
grem do Trojan peš. Takoj se najde nekaj somišljenikov in gremo. Šoferju
naročimo naj nas poberejo, če slučajno krenejo preden smo mi na cilju.
Pridemo
mi za ovinek in potem šok. Golf, ki to več ni in tovornjak, ki je
zaoral v hrib zraven ceste. Gasilci, policija in ostala družba že na
kraju...in potem travnik, popolnoma prekrit z belo peno. "Stari, kaj so
to eno kurbo razlili" vpraša en, "Pojma nimam, zgleda ko kislina"
poznavalsko reče drugi. Kljub vsemu se približamo penasti gmoti in potem
vonj, vonj po pivu. Šlepar, ki je zaoral hrib je prevrgel prikolico
polno piva. "Jebem ti mater", Ne me fukat", "Kaj si ti nor malo" vsak po
svoje komentiramo ugotovitev. Žejn sn tak, da bi mrtvi kači oko spil,
tu pa pir v potoku teče mimo mojih nog...na travnik...na katerem bojo
krave mele jebeni Oktoberfest pi...materno. Policaj nas z opazko, da smo
slabo navijali v Rimu nažene naprej. Za njim je pokrito truplo
nesrečnika iz osebnega avtomobila. Nič ne ugovarjamo, in z nosnicami
polnimi vonja po pivu nadaljujemo pot. Ugotovimo, da bomo morali
štopati, ker je do cilja kar nekaj kilometrov...upamo, da kdo zavije iz
kake stranske ceste proti hribu s krofi. In ko tako pešačimo, srečamo
tovornjakarja iz Ukrajine, ki ga takoj pozdravimo "Zdravstvuj bališček"
(zdravo navijač). Možakar je navdušen, ker poznamo dve besedi v njegovem
jeziku in takoj veselo odzdravi in skandira "Maribor, Maribor"...faca.
Po treh dolžinah njegovega tovornjaka pa srečamo Italijana. Že na daleč
je smo videli, da z neko palco tolče po prikolici svojega tovornjaka, ko
pa se približamo pa vidimo, da ima v roki nekakšen elektrošoker...kot
električni pastir na palici. Prevažal je govedo, in ker živali med
transportom ne smejo ležati, da ne sfukajo šniclov, si je on pomagal z
gestapo pripomočkom. Krave se derejo v božjo mater, tip pa hladno žoka s
palco v odprtine v prikolici. Ustavimo se. Tip opazi, da ga gledamo.
Preneha z žokanjem. Potem pa salva kletvic...jebemo mu vse po spisku,
kažemo na palico, ki mu jo bomo porinli v makaronarsko rit in ga
spremenili v pofukani svetilnik, če ne neha s tem sranjem. Tip se z enim
skokom prebije do svoje kabine in se zaklene. V ogledalu opazuje kaj
bomo zdaj...faše jih še par v materinem jeziku in dokler smo tovornjak
videli, ni prišel ven.sreda, 9. marec 2016
sreda, 2. marec 2016
GREAT WHITE
"Glej, v tistem oranžnem bloku sem doma."
"Andrej, doma si v rjavem bloku." Potem pa smeh. Smo v gondoli in na
smučarskem tečaju. Tretji razred gulimo. In jaz spoznam, da ne ločim
barv. Pa ko jebe barve zdaj. Smo med šestim in sedmim stebrom na poti
proti vrhu Pohorja. Smreke pod nami so videti kot zobotrebci z napako.
Višina je res huda. Nekdo prijavi, da bi bilo zabavno, če bi zdaj "vse
skup zaštekalo in bi se malo zibali." Vsi ga naderemo naj se ne
zajebava, ker je to že vsak od nas doživel in je res drek ko čakaš al bo
gondola šla naprej al boš na višini, ko si bljiže angelom kot zemlji,
prestopal v reševalno godolo. No, nič se ne zgodi in mirno prispemo na
vrh. Napol histerični pograbimo skije in palce in gasa na smučišče,
oziroma proti dolini.
Štart. Pridobivam na hitrosti. Oke se mi
solzijo, kot da smučam skozi žagovino. Pa pi...k....jebem.......špegle
sn v godoli pusto. Zavijem na vlečnico in nazaj do gondol. Ekipi
naročim, da jih eno rundo počakam na vrhu, naj javijo učitelju. Pridem
do mojstra, ki nadzira gondole in razložim problem, zareži se in reče
"Mali, zdaj že en skija z njimi." O.k. kaj pa zdaj? Res je, da so mi
bli malo tesni, ker sem že kot otrok imel res vlko glavo ampak brez
špeglov se bom ubil na poti v dolino. "Ej, počake malo" reče, ko se že
odpravljam. "Marjan je reko, da ma ene že tri tedne doli in ti jih
pošlje s 36-tko gor."
Naročite se na:
Objave (Atom)