Vstopim pazljivo in tiho, saj me že pred vrati napis opozarja naj ne motim bogoslužja. Notranjost mračna a ne neprijetna. Ena skupina starejših gospa maratonsko moli, nekdo zamišljeno gleda v pozlačene božje podobe, spet drugi z zaprtimi očmi in sklenjenimi dlanmi deluje popolnoma blaženo. Jaz capljam gor in dol, večina niti ne opazi moje prisotnosti, pa kljub temu nimam poguma da bi jih slikal. Opazim eno izmed podob, ki me milo gleda in ji prenesem prošnjo: " Želim si objektiv Canon 70-200 IS USM f2.8.
Stopim ven in preračunavam: " Če neham jest hamburgerje pri Đabiriju, ne kupujem več CocaCole, prodam avto, pa potem še malo nič ne jem je objektiv moj. Pa naj še kdo reče, da se čudeži ne dogajajo.