WHO IS "NORMAL"?

Pomenkujemo na piru. "Pa kje živita vidva"? vpraša en. S kolegom se pogledama in vprašama: "Kak to misliš"?, saj veš kje sma doma. "Zadnjič sprehajam psa po pločniku mimo vojašnice, torej po robu Nove vasi II in mimo mene prikolesarita dva šmrkavca" "Povej naprej" " Pa pred seboj zagledata babico, ki komaj hodi s polnimi vrečkami fasunge ....potem upočasnita in ji špukneta na hrbet" "oddivjata naprej in se smejita ko zmešana ...kaj je to ...kje so starši"? Nasmehnema se mu in mu razložima, da je to sicer za pet hudih focnov in povedat fotru, ki porcijo dopolni še s petimi zraven, a verjetno bo jutri enako ...brez haska je včasih vse skupaj. Res pa je, pa naj se sliši še tako grozno, to le manjši incident v vsakdanjiku "blokovcev". Pa mu "serviram" tri scene, zaradi katerih bo potem junak, ko jih pove naprej.

Scena 1: Vroč popoldan na hofu. Ravno prihajam skozi podhod v epicenter dnevnega dogajanja. Cel zlepljen od vožnje z busom si želim, da bi lahko prespal na prepihu, ki je skozi "tunel" vrhunski ...no, na trenutke se zdi da je en hepan fen vklopo ampak bi šlo. Pozdravim družbo, ki poležava na klopcah ...potem pa krik. Gospa v prvem nadstropju roti svojega sina naj se umiri ....on nerazločno preklinja in ...in maha z nožem ...kuhinjskim ...vlkim ko prasica. Sosed pleza po ograji pritličja, da bi šel na pomoč. Vsi kričijo naj ne gre. Sin zamahne ...in da je hudičeva scena še hujša se gospa zaplete v rjuhe in brisače, ki visijo na štriku na balkonu. Zdaj je vse krvavo ...srce mi razbija, da ga čutim v ušesih ...vsi smo se strdili ko pičke ...sirene ... Sin se umakne v stanovanje in vsi mislimo, da bo prišel na dvorišče. Zdaj skozi podhod prilaufata dva policaja (saj veste ne, policija je 200m vstran), izgineta v vhod in čez pet minut je drama končana. Tip konča na psihiatriji in življenje gre naprej.

Scena 2: Kolegi nabijajo fuzbal, ene par nas rešuje svet, drugi načrtujejo krajo mrežic za koš iz soednjega dvorišča. Pa reče en otrok "Glej, oni bo z balkona skočo"! ????? Vsi trznemo. Gledamo po balkonih in ga po par sekundah najdemo. Možakar sedi na robu ograje in reče "Skočo bom"! Zdaj vsi gledajo. Spet drama. Spet utrjevanje živcev. Hčera se mu počasi približuje in ga prepričuje v nasprotno. Gasilci. Fulijo uvoz in peljejo mimo ...zaštrikali so se med bloki ...sirena tuli v pi... ma....Gasilski avto tokrat v pravi ulici. Na sprednjem sedežu med dvema gasilcema pa sedi otrok, ki je prej povedal, da bo en skočo. Je laufal za avtom in sta ga gasilca vzela zraven, ker je povedal, da hoče njegov sosed skočit ...jih je pripeljal v epicenter. Že tišijo lojtro proti balkonu ...zdaj dva policista komunicirata z morebitnim "skakalcem", ki je še vedno v pozi za potapljaški skok v globino. Trenutek kasneje ga že držita ... mnogo tenutkov kasneje je "potapljač" na sprehodu s svojo družino ...?!?

Scena 3: Nedeljsko poldne. Familije so doma in celo jebeno naselje diši po goveji župi. Mešajo se melodije Avsenika in Miša Kovača. Od vsepovsod se sliši razbijanje s krožniki, rajnglami in ostalim priborom, ki je v uporabi v tem delu dneva. V tretjem nadstropju pa prepir. Ona mu jebe vse po spisku. On njej: "Ni čudno, da so froci taki" "Poglej se" Ona spet napada s celo salvo kletvic. Dedu se utrga in babo zalepi okrog ušes ...ona mu vrne ...dva šusa. Potem možakar skoči v žensko in jo porine na balkon ...sunek je premočan in ženska obvisi na balkonski ograji v tretjem štoku. "Gor me potegni trotl zmešani"! "Ne upam" Oprijem popusti ...krik ...in bam na sosedovo teraso v pritličju bloka. Družina M. je ravno obirala kuro v prvem nadstropju na balkonu, ko je soseda "prifrčala" mimo. Konec drame. Zlomljena noga. Tri tedne kasneje vse po starem.

"Evo mojster, tu sma doma" "Kaj praviš"? Možakar naju debelo gleda in samo odkima. "Kako sta še lahko normalna v tej drami"? "Kdo je normalen"? vprašama, in naročima novo rundo.

HEAR NO EVIL

"HARD DRIVE"

Prižgejo se luči. Najprej one male, ki so okoli plesišča, nato še vse ostale. Redarji začnejo prazniti klub in čas je za dolgo pot proti domu. Ura je 3.00 .....ful let nazaj. Tako daleč, da imam jaz še vedno dolge lase spete v čop in dvajst kil majn. Zunaj se zberemo vsi, ki smo preživeli "bitko" in počasi začnemo drseti proti domu. Iz centra v Novo vas II ...precej daleč, ko nisi razpoložen za hojo. Gremo mimo Rotovža in na sredi trga opazimo velikanski "tegl". "Nekdo je drevo pozabo" reče en. "Mam idejo" se prijavim še jaz ....nekaj trenutkov kasneje že vrtimo tegl proti rdečemu mostu čez reko Dravo, to je stari most oni najlepši v mestu. Pridemo na sredino mosta ... več nas dvigne "Fat boya" na ograjo ....par mimoidočih pospeši korak ko opazi našo nakano ...ka boooooooom. Frdamani cunami smo naredli, reko je skoraj iz struge fuknilo ...poknlo pa je tak, ko da je res bomba padla.

Gremo mimo Metalke (blizu Magdalene) ...strnemo vrste ...opasn becirk za posamezne sprehajalce tiste dni ...vidimo premikanje v enem podhodu ...povabimo "pičke pofukane posrane $%&/%$#"#$ naj pridejo ven, da jih pof.... v goveje gobce" Tišina. Noben ne pride. Teden nazaj so kolega skoraj speštali sredi ceste ...pičke ...mater$%$#"$. Nadaljujemo pot. Mini kolona spet razpada, nekateri zmorejo hitreje, drugi zaradi hudega "boja" spet ne. Potem pa beli AX preseka našo pot. Tip stopi ven, pokaže značko in začne kričat da so nas vidli. Nekaj sekund kasneje prižvižga "marica" in že so tam uniformirani pajaci iz intervencije. "Kdo je zlamo govorilnico"? "Mi je nismo reče en" Takoj pokasira focn. "Ti čupavi"! Logično da spet jaz. Pa pizda materna, jaz mam samo dolge lase pa Maidne poslušam pa Metallico pa Zmučkane buče.

Nikoli ni vredu. Ko sem mel dolge lase, sem se vedno haklal z raznimi prepotentnimi šminkeri z malimi kurci, ki so hotli dokazat neko nadvlado nad "čupavci". "Gremo čupavega zlamat" pa take. Pa so jih dobili po tistih pimpekih pa se je stvar unesla. Zdaj, ko sem pobrit, pa sem nacist, huligan, .... Pa kaj bi narod rad?  Mi je rus Jura rekel, da sem postrižen kot mafijec a imam prijazne oči. Kaj pa to, pizda, kaj pa to?! Imam prijazne oči in lepo okroglo in preveliko glavo, na katero ne paše nobena pofukana šilt kapa. Nobena! Samo štrikane lahko nosim, ker so raztegljive ...koji kurac bo kdo pametn zdaj.

Odgovorim, da ne vem nič o nobeni govorilnici. "Kdo as j vio je maer pza"? poskuša kolega a mu ne gre najbolj z jezika. "Vsi not" in pokaže na notranjost "kible". Se zbašemo not in s kolegom upama, da gremo proti domu. Vsi smo namreč doma v radiusu 300 metrov od PP Maribor 2. Ker je marica polna nas nič ne premetava in že par minut kasneje smo doma ...no skoraj. Gremo na postajo ...zaprejo nas v neko sobo ...kolega je popolnoma kapituliral in zaspi na mizi. "Ne boš tu ležo šmrkavec" in že ga odpeljejo na zaslišanje. Minuto kasneje pridejo po drugega. "Ti, ki se smejiš" "Pa saj se ne" "Grema" in ga že vleče iz sobe. Ko pogledaš G-ja v obraz se res zdi, da se smeji, ampak se ne. Ko mačka je, vedno maš filing, da se ti reži. D-ja srat. Vpraša po wc-ju in jih skoraj faše. Spet mine nekaj časa, pride škif v sobo in vpraša "Kaj je gospodič M. spil da je tak  v riti"? Vsi se režimo ko opice in mu povemo, da mogoče kako kaplo preveč. Je G. reko, da je ded zaspal na mizi za ping-pong v kleti, ko so ga hotli povprašat o demolirani govorilnici. Še pred tem je povedal, da smo hodli v parih ...čeprav nas je bilo sedem.

Uro kasneje nas z besedami "spizdite, nič vam ne verjamemo" brcnejo iz postaje. Kljub trdi vožnji in posanku pri "sosedih", smo zdaj res blizu mehke postelje in spanca do kosila.

JUST MARRIED

FLOSS INC.

OF

"THEATRE"

"Pustita me pri miru" "Ti tudi odjebi ... spizdi". Opazujem tipa, ki naganja in kurca nekoga, ki ga jaz ne vidim. Kolega zraven mene opazi, da sem zmeden in mi pojasni, da ima tip namišljene "prijatelje". In to koliko.... Tisti dan sem spoznal K-ja in vse njegove "prijatelje". Tip je svoje dni preživel v skoraj vseh ustanovah, kjer te težave odpravljajo in kasneje zašel na nogometni stadion v Mariboru.

Zdaj smo na poti iz Belgije. Uro nazaj so nas kamenjali pred stadionom v Gentu. Kolega ima presekano glavo, drugi imamo srečo in imamo samo malo finega peska, ki potuje z granitko po zraku v ustih. Ko smo prišli pred stadion smo bili na parkirišču (makadamskem) sami s svojim nadstropnim busom (tistim ja) ... po tekmi pa smo tam "našli" 80 busov belgijskih navijačev....pa je letelo kamenje...en od belgijskih navijačev ja malo zagorel...policija je ponorela...en sam špas vam rečem.

In že divjamo po avtocesti proti domu. Čas za analizo preteklih dveh dnevov. K. mi pove, da se je znebil treh demonov. "Kak pa"? V Amsterdamu ( bili smo tudi tam, ker je pač  blizu Belgije) sem šau na dve kurbi ... dva sta šla v eno, en v drugo. ???Kaj?! "Ja, preskočla sta" mi reče. "Ok, kak pa se jih drugače rešiš"? Pove mi da z vodo. Če se kopa v morju skoraj vsi umrejo, jeba pa je, če padejo na zemljo, tam se namreč razmnožujejo. In ko jih je več ga poiščejo in here we go again. To pojasni, zakaj je pri kajenju pljuval v lonček in ne na tla ... čeprav je na koncu s čikom prežgal dno in skoraj popizdo od straha, da bo slina prišla v stik z zemljo.

Pol ure kasneje K. spi. Luči ob avtocesti so ugasnile, kar pomeni, da smo prispeli v Nemčijo. Kolega iz Leverkusna, ki je deset minut pred nami pokliče in pove, da nas bo verjetno ustavila policija. Glede na to, da smo bili v Amsterdamu, na busu rahlo završi in paketki , zavojčki, vrečkice že romajo v najbolj skrite dele busa. Lučke....policija vstopi na bus...policistka s kolegom pride v zgornji del in zahteva dokumente...Bus ima vonj po coffe shopu ugotovi gospa. K. še vedno spi kot zaklan...tudi poza je taka, ko da ma katano v grlu. Policistka ga zbudi in potem šov. "Fuck the Police"...dekle v uniformi trzne, naredi križ s prsti in reče "Buuuuuuuuu" Smeh....pogleda potni list in potem se smeji ona...K. ima na fotografiji irokezo...ta pravo...ko indijanec...tudi njeni kolegi se smejijo. Jaz ne vem koga morš poznat na upravni enoti, da gre taka fotka skozi. Najdejo osem borcev brez dokumentov in jim razložijo, da je kazen za tako sranje res zverinska. Ne vejo oni kolko so vsi oni paketki vredni....Kolegu s presekano glavo ponudijo pomoč a kmalu ugotovijo, da smo ga že sami oskrbeli. Policija se poslovi in dom je spet malo bliže.

Nekaj mesecev kasneje z B-jem (tistim ja, iz prejšnje zgodbe) sedim na hofu...."Potrč"....pogledam proti izvoru krika in tam stoji K. "Zdravo, kak si" vprašam. "Grem na pir z enim frendom".... "OK, se vidima na fuzbalu" odgovorim...skoraj se že poslovi...potem pa finale..."Potrč"..."Povej" mu ogovorim. K. se postavi v pozor proti meni, dvigne desno roko diagonalno v zrak in zakriči "Sieg Heil" in gre. Psi, mačke, ptiči, sosedi, vse kar je prej "krulilo" iz vseh ekov je utihnilo. B. se smeji ko hijena...čutim poglede zijal iz balkonov in ko se ozrem, pogledajo vstran. Kako naj zaj razložim da ni tak, kot je blo slišat... "Fajn" rečem ... "Kot novi šef šturmer abtajlunga te vabim na pir" povabim B-ja. Zapustima "gledališče", jaz pa upam na čudež - kolektivni izbris spomina vseh prisotnih.