Domofon. "Prosim." "Prii dol, Gogi tu." "Priem." Ura je
deset dopoldan. Moral bi na faks, na retoriko, pa se mi ni dalo in sem
dremal. Pridem na hof in pričaka me nasmejani Li. Vlki Li če sem
natančen. To je njegov vzdevek, od nekdaj. Vlki Li je mesar. Fejst ded,
ki ga poznam že od pamtiveka. Bla sma sošolca v osnovni šoli in
stanovala v istem naselju. Spomnim se, blo je enkrat pri njemu doma. Gre
tip na wc. Meni pa dolgcajt in vidim spenjač...vzamem kavbojke in mu v
eno hlačnico sprašim dve vrsti klanfic. Odložim hlače na svoje mesto in
na vse skupaj pozabim. To je bilo v osmem razredu. Naslednji dan tipa ni
k prvi uri. Kaj za kurca mu je zdaj, da ga ni. Pa pride on drugo uro in
mi jebe vse po spisku, in meni kapne...kavbojke. Ded je že tak zamujal,
da eno nogo v hlačnico in potem drugo in padec po sobi in začudenje
"Kaj pri pi... je zdaj to?" Vse ostale hlače v stroju. Potem še pol ure
klanfice vun vlači in je ura šla. Na koncu se vsi smejimo. Naj povem, da
ima Vlki Li mlajšega brata, ki pa je Mali Li seveda. No, dopoldanski
obisk je izkoristil za to, da mi pokaže nov avto. BMW serija 3. Ni nov,
je pa lep in kliče po testni vožnji. "Grema na špricer." "Nujno."
Pridema v Košake (predel Maribora) in izmed vseh gostiln, Li najde neko
brezimeno lukno, kjer pozna kelnarco...seveda.
Spijem kavo in
tri rume. Li tolče po štokih al neki žganici, ne spomnim se več. Za
frišnega voznika je presegel že vse dovoljene doze, a ker je neuničljiv
in lahko prenese ogromen vnos alkohola v enem šusu mu menda ni hudega.
"Grema nazaj, pa nekaj pojest" Strinja se in spet sma na izletu. Li je
edini možakar, ki so mu široke kavbojke oprijete, če te zahakla z nogo
je konec. Močn ko bik, so rekli včasih. Je tudi edini, ki je prišel pred
blok v kratkih hlačah in coklih, ko je bilo zunaj deset stopinj pod
nulo. Z lahkoto je pomenkoval z nami, dokler nas ni zazeblo in smo šli.
Ko so ob neki priliki pripeljali robo k mesarju, kjer je bil zaposlen je
tovornjaček razložil sam. Svinjska polovica na hrbet in hop iz
tovornjaka. Večina smrtnikov se poškoduje, samo pri skoku iz
tovornjaka...Pa ona črna guma za stiskanje v dlani...z lahkotoooo, jaz
pa z obema rokama pa mi hoče oke z jamic fuknit. No, pa še ta. Dobim
hčero, povabim ekipo, pijemo, fejst, gremo v neko gostilno, Vlki Li se
ne more vsest v stol, zato naslone za roke malo zvije navzven. Ko gremo,
poskuša en od kolegov stol spraviti v prvotno stanje...ja pa kaj še.
Zgodb je nešteto in nastala bi knjiga če nadaljujem, zato....sreda, 17. februar 2016
VLKI LI
sreda, 10. februar 2016
sreda, 3. februar 2016
sreda, 27. januar 2016
sreda, 20. januar 2016
"LULČIJA NATEGNI..."
Balkon v tretjem nadstropju. Preveliko
glavo tiščim skozi ograjo, da bi imel čist pogled na gradbišče, ki je
slabih dvesto metrov od mene. Velikansko gradbišče. Nova vas II se širi v
vesolje. Naselje v Mariboru, za katerega je zelo dolgo veljal "obvoz".
Becirk v katerega ne zaviješ niti pomotoma. Skozi naselje pa pospešuješ
in ne zmanjšuješ hitrosti, saj te "blokovski demoni" lahko požrejo, če
se ustaviš ali si prepočasen.
No, trenutek kasneje sem že doli
in z družbo tuhtamo kakšen je rizik, če vstopimo. Kramp smo si
priborili, kolega ma še vedno "šljivo" pod oko od letečega žrebla. Zdaj
rabimo nov "zaklad". "Kišto z orodjem vidim" reče en. "Pizda, pa res"
drugi. "Gremo po njo?" skoraj enoglasno.sreda, 13. januar 2016
sreda, 6. januar 2016
80 km FROM CHERNOBYL
Mariborsko letališče. Takrat se še ni imenovalo po
Ediju. Terminal. Čakamo. Čakamo na avion iz Kijeva. Maribor prvič igra v
Ligi prvakov in z ekipo gremo na gostovanje. Malo nas je, deset. Leto
1999. Potujemo skupaj z igralci in novinarji in priskledniki, ki radi
zastonj jejo in pijejo. Pa pride jeklena ptica. Za trenutek se mi zdi,
da je direkt iz bombardiranja Dresdna in se ji še malo poznajo rane od
protiletalskih topov. Pa kaj za kurca je vse črno okoli motorjev.
Igralce in vse pomembne kurce iz mb-ja bodo s tem peljali? O fak.
Stopim do okna terminala in vidim pilota, ki sestopa po stopnicah
"bombnika". Nekaj skuša dopovedat letališkemu osebju in tipu ki fura
cisterno s kerozinom. "Tip ne bo polno tankal, hoče, da mu nekaj ostane v
žepu". Kdo? Kaj? Pa kaj ste vi fukjeni? "Pol tanka je dovolj pravi". Ok
pol poti bomo jadrali z jebenim Iljušinom in upali, da ne pademo v
božjo mater.
Težavo na srečo hitro odpravijo z darili in
napitnino za prevoznika iz Kijeva. Pa gremo. Stevardesa nam pokaže
zasilne izhode, ki se tudi v primeru strmogljavljenja ne bi odprli, saj
je na vratih za pir flašo debel var. Zakaj? Dresden mogoče? Ne vem.
Razdeli čokoladice, ki so jih verjetno jedli na busu, ko so evakuirali
Propjat, tak da niso tak fejst stare kot avion. Let miren. Na Boryspil
pa pademo. Pilot je namreč pristal tako, kot da bi škatlo čikov zalučal
čez dnevno sobo. Sledi hoja po pisti do terminala, ker za "huligane" ni
placa na busu pravi varnostna služba na letališču...jebem....vse.
Poberejo nam potne liste in mi čakamo, čakamo ko majmuni....mnogo časa
kasneje pa reče: "Ok, go now". ???? Hočemo pokazat nahrbtnike, on pa
samo zamahne z roko in nas nažene iz letališča. Skozi okence na
"šalteru" se nam smeji tovarišica sekretarka, ki je našminkana z živo
rdečo čez pol frisa in že smo na poti v center mesta.
Naročite se na:
Objave (Atom)





