BORDER

T.I.R.

"Maš kaj za pit" vprašam. Kolega mi ponudi vodo, ki se prijetno greje že od Rima, od pumpe, kjer si jo je "sposodo" skupaj z več deset pločevinkami piva. Piva, ki ga že zdavnaj ni več. Spet smo na odisejadi proti domu, tokrat iz večnega mesta, kjer smo izgubili proti Laziu 4:0. Ja, petnajst let nazaj je bil Lazio nogometni stroj. No, to zdaj sploh ni pomembno, pomembna je žeja in dolga pot domov. Smo pa že blizu cilja....v bistvu pod Trojanami (ni še bilo tunelov). Avtobus se ustavi in šofer nam takoj pove, da je bila za ovinkom nesreča. Pa ravno sem zadremal in pozabil na žejo...od štirih busov je ravno naš ostal v koloni...nadstropni bus, poln izčrpanih in rahlo nejevoljnih delikventov. Po petnajstih minutah mi vse skupaj dokurči, in rečem da grem do Trojan peš. Takoj se najde nekaj somišljenikov in gremo. Šoferju naročimo naj nas poberejo, če slučajno krenejo preden smo mi na cilju.

Pridemo mi za ovinek in potem šok. Golf, ki to več ni in tovornjak, ki je zaoral v hrib zraven ceste. Gasilci, policija in ostala družba že na kraju...in potem travnik, popolnoma prekrit z belo peno. "Stari, kaj so to eno kurbo razlili" vpraša en, "Pojma nimam, zgleda ko kislina" poznavalsko reče drugi. Kljub vsemu se približamo penasti gmoti in potem vonj, vonj po pivu. Šlepar, ki je zaoral hrib je prevrgel prikolico polno piva. "Jebem ti mater", Ne me fukat", "Kaj si ti nor malo" vsak po svoje komentiramo ugotovitev. Žejn sn tak, da bi mrtvi kači oko spil, tu pa pir v potoku teče mimo mojih nog...na travnik...na katerem bojo krave mele jebeni Oktoberfest pi...materno. Policaj nas z opazko, da smo slabo navijali v Rimu nažene naprej. Za njim je pokrito truplo nesrečnika iz osebnega avtomobila. Nič ne ugovarjamo, in z nosnicami polnimi vonja po pivu nadaljujemo pot. Ugotovimo, da bomo morali štopati, ker je do cilja kar nekaj kilometrov...upamo, da kdo zavije iz kake stranske ceste proti hribu s krofi. In ko tako pešačimo, srečamo tovornjakarja iz Ukrajine, ki ga takoj pozdravimo "Zdravstvuj bališček" (zdravo navijač). Možakar je navdušen, ker poznamo dve besedi v njegovem jeziku in takoj veselo odzdravi in skandira "Maribor, Maribor"...faca. Po treh dolžinah njegovega tovornjaka pa srečamo Italijana. Že na daleč je smo videli, da z neko palco tolče po prikolici svojega tovornjaka, ko pa se približamo pa vidimo, da ima v roki nekakšen elektrošoker...kot električni pastir na palici. Prevažal je govedo, in ker živali med transportom ne smejo ležati, da ne sfukajo šniclov, si je on pomagal z gestapo pripomočkom. Krave se derejo v božjo mater, tip pa hladno žoka s palco v odprtine v prikolici. Ustavimo se. Tip opazi, da ga gledamo. Preneha z žokanjem. Potem pa salva kletvic...jebemo mu vse po spisku, kažemo na palico, ki mu jo bomo porinli v makaronarsko rit in ga spremenili v pofukani svetilnik, če ne neha s tem sranjem. Tip se z enim skokom prebije do svoje kabine in se zaklene. V ogledalu opazuje kaj bomo zdaj...faše jih še par v materinem jeziku in dokler smo tovornjak videli, ni prišel ven.

Malo po tem nam ustavi muzikant iz Lukovice. Pelje nas na Trojane, kjer še lep čas čakamo na bus, a ko je prišel....poln piva je bil. Pir kjer hočeš, okoli sedemdeset gajb piva so fantje stlačli v vse proste odprtine. Mojster iz pivovarne, ki popisuje škodo je opazil bus in rekel "Fantje, naložite kolko lahko". Do doma sem spil dva, počasi. Razmišljal pa sem tudi o nizu črk, ki sem ga ta dan največkrat prebral, in si rekel "prokleti T.I.R"

"PANAMA"

GREAT WHITE

"Glej, v tistem oranžnem bloku sem doma." "Andrej, doma si v rjavem bloku." Potem pa smeh. Smo v gondoli in na smučarskem tečaju. Tretji razred gulimo. In jaz spoznam, da ne ločim barv. Pa ko jebe barve zdaj. Smo med šestim in sedmim stebrom na poti proti vrhu Pohorja. Smreke pod nami so videti kot zobotrebci z napako. Višina je res huda. Nekdo prijavi, da bi bilo zabavno, če bi zdaj "vse skup zaštekalo in bi se malo zibali." Vsi ga naderemo naj se ne zajebava, ker je to že vsak od nas doživel in je res drek ko čakaš al bo gondola šla naprej al boš na višini, ko si bljiže angelom kot zemlji, prestopal v reševalno godolo. No, nič se ne zgodi in mirno prispemo na vrh. Napol histerični pograbimo skije in palce in gasa na smučišče, oziroma proti dolini.

Štart. Pridobivam na hitrosti. Oke se mi solzijo, kot da smučam skozi žagovino. Pa pi...k....jebem.......špegle sn v godoli pusto. Zavijem na vlečnico in nazaj do gondol. Ekipi naročim, da jih eno rundo počakam na vrhu, naj javijo učitelju. Pridem do mojstra, ki nadzira gondole in razložim problem, zareži se in reče "Mali, zdaj že en skija z njimi." O.k. kaj pa zdaj?  Res je, da so mi bli malo tesni, ker sem že kot otrok imel res vlko glavo ampak brez špeglov se bom ubil na poti v dolino. "Ej, počake malo" reče, ko se že odpravljam. "Marjan je reko, da ma ene že tri tedne doli in ti jih pošlje s 36-tko gor."

Po dvajsetih minutah mam nove špegle. Uvex. Širok trak. Sivo modri....menda...jeb...barve. Najbolj pomembno pa je, da me ne tiščijo. Verjetno jih je kak odrasel pozabil in se solzil ko prasica, ko jih je izgubil. Režim se ko pavijan in sošolci so mi malo fauš. En celo prijavi, da lahko uši dobim...s palco mu nakažem, da bo drugo leto rabil samo eno steklo na špeglih, ker zaradi izgube očesa drugega ne bo rabil.

Konec ogrevanja. Učitelj nas postroji in krenemo po šolsko. Na izi prismučamo do prelomnice, počakamo in spet naprej. Pri naslednji prelomnici en manjka. Učitla malo pajtla, ker če je zgubo froca je v riti. No sošolec nekje na sredi proge prileze iz šume. Dvigne palico, da je vse ok in prismuča do nas. "Kaj je blo?" "Ona me je s palco v oko." Eno stran očal ima počeno, kapo pa polno snega, saj je zaril med drevesa. (Ne, čelad še takrat nismo potrebovali...sicer pa, kak bi jaz čelado gor spravo res ne vem.) Sošolka je pri silnem poganjanju eno od palic nehote potisnila kolegu za njo v fris. On pa je elegantno in napol slep zavil direkt v šumo. "Še eni špegli so šli v božjo mater" si mislim.

Od "Lukeca" (to je malo više od trikotne jase) do doline vse ok. Ura je štiri in čakamo na bus, na našo šestko (vzpenjača). Ker pa se moramo najprej vsi zbrati in prešteti navalimo do šiptara po turški med. Slastna a zajebana sladica hkrati. Če namreč preveč zagrizeš vanjo ne moreš odpret ust dokler lepilo (beri cuker) ne popusti klešč okoli tvojih zob.

Vsi prešteti in nabasani na bus, glodamo vsak svojo sladkorno past. Vidim par sošolcev, ki so sumljivo tiho...potem pa kos bele sladice iz ust...do doma ne bo noben nič rekel. Skozi okno gledam veliko belino in vem, da vseh požrežnih z zamašenim nosom jutri ne bo...ker če ne morš odpret ust in je nos poln žnodra, si res najebal. Jaz pridem. Mam nove špegle...turški med pa sem že pogoltnil.

DEEP FOREST

VLKI LI

Domofon. "Prosim." "Prii dol, Gogi tu." "Priem." Ura je deset dopoldan. Moral bi na faks, na retoriko, pa se mi ni dalo in sem dremal. Pridem na hof in pričaka me nasmejani Li. Vlki Li če sem natančen. To je njegov vzdevek, od nekdaj. Vlki Li je mesar. Fejst ded, ki ga poznam že od pamtiveka. Bla sma sošolca v osnovni šoli in stanovala v istem naselju. Spomnim se, blo je enkrat pri njemu doma. Gre tip na wc. Meni pa dolgcajt in vidim spenjač...vzamem kavbojke in mu v eno hlačnico sprašim dve vrsti klanfic. Odložim hlače na svoje mesto in na vse skupaj pozabim. To je bilo v osmem razredu. Naslednji dan tipa ni k prvi uri. Kaj za kurca mu je zdaj, da ga ni. Pa pride on drugo uro in mi jebe vse po spisku, in meni kapne...kavbojke. Ded je že tak zamujal, da eno nogo v hlačnico in potem drugo in padec po sobi in začudenje "Kaj pri pi... je zdaj to?" Vse ostale hlače v stroju. Potem še pol ure klanfice vun vlači in je ura šla. Na koncu se vsi smejimo. Naj povem, da ima Vlki Li mlajšega brata, ki pa je Mali Li seveda. No, dopoldanski obisk je izkoristil za to, da mi pokaže nov avto. BMW serija 3. Ni nov, je pa lep in kliče po testni vožnji. "Grema na špricer." "Nujno." Pridema v Košake (predel Maribora) in izmed vseh gostiln, Li najde neko brezimeno lukno, kjer pozna kelnarco...seveda.

Spijem kavo in tri rume. Li tolče po štokih al neki žganici, ne spomnim se več. Za frišnega voznika je presegel že vse dovoljene doze, a ker je neuničljiv in lahko prenese ogromen vnos alkohola v enem šusu mu menda ni hudega. "Grema nazaj, pa nekaj pojest" Strinja se in spet sma na izletu.  Li je edini možakar, ki so mu široke kavbojke oprijete, če te zahakla z nogo je konec. Močn ko bik, so rekli včasih. Je tudi edini, ki je prišel pred blok v kratkih hlačah in coklih, ko je bilo zunaj deset stopinj pod nulo. Z lahkoto je pomenkoval z nami, dokler nas ni zazeblo in smo šli. Ko so ob neki priliki pripeljali robo k mesarju, kjer je bil zaposlen je tovornjaček razložil sam. Svinjska polovica na hrbet in hop iz tovornjaka. Večina smrtnikov se poškoduje, samo pri skoku iz tovornjaka...Pa ona črna guma za stiskanje v dlani...z lahkotoooo, jaz pa z obema rokama pa mi hoče oke z jamic fuknit. No, pa še ta. Dobim hčero, povabim ekipo, pijemo, fejst, gremo v neko gostilno, Vlki Li se ne more vsest v stol, zato naslone za roke malo zvije navzven. Ko gremo, poskuša en od kolegov stol spraviti v prvotno stanje...ja pa kaj še. Zgodb je nešteto in nastala bi knjiga če nadaljujem, zato....

Levi ovinek in Li prehiteva, ker rahlo dežuje začne avto drseti in da bi popravil škodo, zmota volan v pravo smer in pohodi plin....pogon na zadnje...Li ni pripasan...bum. Na križišču Partizanske in Titove poknema v stoječo kolono oziroma v tri če sem natančen. Štirje karambolirani avti, ženska ki ponavlja "jaz sem samo sedela tu, delam v Pandi (nekoč restavracija)", tip iz tretje kolone prijavi, da so mu vrata iz avta padla. Možakar iz direktno zadetega avta je razmazal pito iz McDonaldsa po šipi. Kolena me bolijo, zabil sem jih v armaturko, Liju ni nič...no rahlo je zvil volanski obroč in sredi čela ima majhno pikico iz katere rahlo teče kri. Airbagov ni.

Li je nezlomljiv, je pravi ded, fajn smo se meli. Kasneje je nabavil Bmwja 5, belega. Fajn avto, dokler se ni zaletel v blok...stanovanjski...ljudje so mislili, da je potres...narobe, Vlki Li je bil.

POET (1800-1849)