PUSTOVANJE NA PTUJU 2009

Maske iz Slovenije in tujine so preplavile ulice našega najstarejšega mesta. Bilo je čudovito, zanimivo in zabavno.
Pa nasvidenje naslednje leto.

SPREHOD MIMO OKEN

Pot do avtomata za kavo je dolga približno 72 stopnic. Na vrhu je tudi soba za malico, garderoba, del skladišča in wc. Vsak dan ista pot, gor in dol..
Ob vsej rutini in monotoniji pa po par mesecih opazim okna, ena krasijo prašne žaluzije, druga so brez njih. Ponujajo različne poglede na okolico stavbe, sončna svetloba pa nežno boža "sprehajalce", ki bolj ali manj nezainteresirani za okolico drvijo po stopnicah.
In tako pridem do kave, nič posebnega ni, je pa topla pa žemlja zraven paše.

P

LOVRO IN TILEN

Zdarvo, po dolgem času se spet javljam. Tokrat vam tudi v sliki predstavljam mojega mlajšega brata. To je on, na drugi sliki pod menoj. To je Tilen. Še vedno se ukvarjama z gradbeništvom in dela je res ogromno. Ker pa so mlajšemu bratcu zelo všeč žice, kabli in vsa električna napeljava, ga trenutno zaposlujem kot polagalca vseh vrst električnih inštalacij. V prid mi je tudi to, da še ne hodi in je večino dneva na vseh štirih.
Ker pa se oba rada tudi malo poveselima, ob vikendih priredima tudi kak zabavni program. Jaz igram na harmoniko, Tilen pa zabava goste z žlico v ustih. Ponujam tudi novo kulinarično specialiteto, to je čips namočen v sok. Zna bit kmalu v kakšni svetovni kuharici, bomo videli.
Do naslenjič pa lep pozdrav in dober tek.

MEGLA

Zdaj so nemirni duhovi umrlih ponovno prišli na plan, odločeni razkriti preteklost in zločin.
To je bilo v filmu, v Mariboru pa so živi preklinjali preveč previdne voznike, ki so vozili po polžje, spet drugi pa tiste, ki so povzročili lažje praske na kovini a velike zastoje na cesti.
Jaz pa sem vzel fotoaparat in v miru naredil nekaj posnetkov na bolj mirnih lokacijah. Mokrota v čevljih (to res sovražim), malo prezebli prsti in megla pa so mi delali družbo.

MALO DRUGAČE

Silvestrovala(li) :) smo na morju. Sedeti zunaj, pred lokalom na Tartiniju je bil kar privilegij, kar se temperature tiče seveda. Malo je pokalo in bliskalo, pil se je čaj in kuhano vino, pa penina in "empar" francoske se je pospravil...

Naslednji dan oziroma dva pa na izi. Malo kopanja, malo sprehajanja, skoraj nič fotografiranja...skratka umirjeno.

OLIVER DRAGOJEVIČ V LOGARSKI DOLINI

Mrzlo je prva beseda, ki mi pade na pamet po današnjem obisku Logarske doline. Bilo je -12 stopinj celzija. Ja, res je, to je svinjsko mrzlo. Vseeno sem naredil nekaj fotografij za spomin na ledeno slikanje. Oliver je pel in opozarjal na hlad, s Tidejo sva pila kuhano vino in čaj ter čakala na obljubljeni ognjemet. Le-ta, pa je bil na koncu zelo skromen. Otroci v mariborski soseski iz katere prihajam, naredijo takega vsak dan v decembru.

Ampak bilo je fajn in gorski zrak me popolnoma prerodil za najdaljšo noč v letu.

Za vse tiste, ki pa fotografirate v hribih in podobnih ekstremnih situacijah z grdo nizkimi temperaturami, pa velik poklon. Fantje in dekleta, jaz sem se skoraj zlimal na aparat.

VRBJE

Ribnik Vrbje. Idealen kraj, za umirjen sprehod po abnormalnem basanju s prazničnimi dobrotami. Velik je 13 ha, največja globina pa je menda 1,6 m. Na sredi ribnika opazim jato rac, ki verjetno izmenjujejo darila in dva laboda, ki od daleč vse skupaj opazujeta.

Oster zrak in malo premikanja hitro pripomoreta k boljšemu počutju. Še večkrat bom moral tja.